Sredozemski otok Kreta s približno 8 tisoč kvadratnimi kilometri razgibane površine in z nadvse bogato zgodovino je danes največji grški otok. Sredi 17. stoletja so ga zasedli osmanski Turki in nanj se je začelo naseljevati muslimansko turško prebivalstvo. Leta 1866 je večinsko pravoslavno grško prebivalstvo otoka, ki je bilo v primerjavi s turškim v slabšem položaju, zahtevalo združitev otoka s Kraljevino Grčijo, ki si je neodvisnost izpod turške nadoblasti že leta 1833 priborila z vojno. Do združitve z Grčijo ni prišlo in otok je postal stalen vir napetosti. Leta 1897 se je na otoku celo izkrcala grška vojska, a ga je morala nazadnje na pritisk mednarodnih sil zapustiti.
Zaradi vedno bolj zapletenega položaja na otoku in naraščajočega števila žrtev med civilisti ter zaradi spoznanja, da pomorska blokada ne prinaša želenih rezultatov, so v začetku marca 1897 admirali evropskih velesil svojim vladam predlagali, naj za ohranjanje premirja na otoku in za oblikovanje tamponskih območij poleg pomorskih zagotovijo tudi kopenske sile. Avstro-ogrske oblasti so v ožji izbor izbrale tri pehotne polke, med katerimi je bil zaradi zanesljivosti in drugih priporočil izbran II. bataljon 87. pehotnega polka. Odločilna je bila osebnost njegovega poveljnika polkovnika Lea Guzka, ki je bil izvrsten častnik, olikan svetovljan in zelo razgledan človek. Pomembne so bile tudi izkušnje bataljona in to, da so slovenski vojaki sloveli kot hrabri, vztrajni in sposobni hitrega učenja tujih jezikov. 8. oz. 18. marca 1897 je cesar Franc Jožef I. izdal ukaz, da se mirnodobna sestava II. bataljona dopolni z vpoklicem rezerve na približno 650 mož (skupno število rezervistov je bilo okoli 80). Vsak častnik in vojak je pred odhodom na Kreto prejel uniformo bele barve. Odhod bataljona iz Trsta 25. marca 1897 je bil pospremljen z najvišjimi vojaškimi častmi. Na krovu parnika Elektra je bilo 19 častnikov, dva vojaška zdravnika, 656 mož, sedem konj, manjši sanitetni in posebni mornariški oddelek. V Neumu so vkrcali še oddelek 20. gorskega prateškega eskadrona. Po treh dneh plovbe so prispeli na Kreto in si tam uredili prebivališča. Po prihodu se je ena stotnija razmestila v glavnem mestu Kaneja (Canea), dve stotniji sta bili v Sudi, medtem ko se je ena namestila v Akrotiriju, od koder je kasneje odšla v trdnjavo Izzedin. Na Kreti so prevzeli obrambo njim dodeljenega območja in nadzor nad strateško pomembno cesto Kaneja–Suda. Posredovali so tudi v uporu prebivalcev in bili uspešni pri razoroževanju obeh sprtih strani.
Vojaki so bili na Kreti dobro sprejeti, saj so bili dosledni in nepristranski do obeh v spor zapletenih strani, spoštovali so običaje, kulturno izročilo in tradicije obeh skupnosti otočanov. Pomemben je bil tudi njihov prispevek pri odpravljanju posledic opustošene dežele, saj so poleg vojaške službe opravljali še dela zidarjev in tesarjev, ki so revnim ljudem popravljali in postavljali hiše. Bataljon se je v domovino vrnil aprila 1898, eden od razlogov za odpoklic so bili visoki stroški namestitve bataljona na Kreti. Tudi ob vrnitvi je bil bataljon sprejet z vsemi vojaškimi častmi, najzaslužnejši pa so bili odlikovani. II. bataljon je vse svoje naloge opravil skladno z navodili, pri čemer ni doživel izgub (en vojak je umrl za posledicami tifusa), temveč le nekaj poškodb vojakov. Še isto leto so se z otoka umaknile tudi ostale mirovne sile in turške čete, razmere pa so se dokončno umirile šele, ko je Kreta z londonskim dogovorom leta 1913 pripadla Kraljevini Grčiji.
