Največji javni bronasti spomenik v takratni Jugoslaviji je bil odkrit 27. novembra 1975 ob proslavi dneva republike.
Zgodba o postavitvi mariborskega spomenika NOB se je vlekla kot jara kača. Že leta 1961 je spomeniška komisija pri Okrajnem ljudskem odboru Maribor odobrila Tihčev osnutek za spomenik, ki ga je kipar načrtoval skupaj z arhitektom Jaroslavom Černigojem, vendar do realizacije ni prišlo. Spomladi leta 1966 je Sklad za postavitev spomenika razpisal republiški natečaj. Izmed 21 umetnikov je žirija podelila prvo nagrado Tihcu. Tudi ta osnutek ni bil realiziran. Leta 1971 je Skupščina občine Maribor ustanovila komisijo, ki se je najverjetneje poskušala izogniti Tihcu in njegovim rešitvam, saj je k sodelovanju povabila kiparja Borisa Kalina in Stojana Batiča. Zaradi burnih odzivov strokovne javnosti so se septembra 1973 morali odločiti za interni razpis. Konec oktobra so poslali vabila Dragu Tršarju, Slavku Tihcu, Stojanu Batiču, Zdenku Kalinu in Borisu Kalinu. Vabilo sta sprejela le Tihec in Tršar, s katerima je občina januarja 1974 vendarle sklenila pogodbo. Ta ni zapovedovala umetniške izvedbe spomenika, pač pa je izražala le zahtevo, da naj bo »komunikativno sporočilo in izpoved o delavskem boju, narodnoosvobodilnem gibanju, revoluciji, trpljenju in zmagi Maribora ter severovzhodne Slovenije« razumljivo takratnim in bodočim rodovom. Konec oktobra sta žirija in Odbor za postavitev spomenika izbrala Tihčev projekt. Za tem so se dela začela izvajati po hitrem postopku, saj so spomenik nameravali odkriti v manj kot letu dni. Do leta 1975 je bilo v igri že sedem lokacij: na Piramidi, ob Dravi, ob magistrali pri Spomeniku talcev, na Trgu svobode, na ploščadi pred Hotelom Slavija, na osi Trg svobode–Maistrov trg in v parku ob Ulici Moše Pijada. Aprila so člani žirije skupaj s kiparjem in z arhitektom odločali o končni lokaciji tudi s pomočjo makete, ki so jo izdelali delavci mariborske gledališke delavnice. Izbrali so južni del Trga svobode.
Po Tihčevi maketi je sledila izdelava modela, ki se ga je lotilo gradbeno podjetje Stavbar, izdelava kalupov iz poliuretanske mase in odlivanje v bron. Jedro so odlili v livarni Torzo v Sesvetah pri Zagrebu, odlitki trakov in baze pa so bili narejeni v Jesenicah na Dolenjskem. Breda Kolar Sluga je v Tihčevi korespondenci našla podatek, da je pri vseh delih sodelovalo približno 250 asistentov, izvajalcev in pomočnikov. Spomenik je tehtal 25 ton, stroški za njegovo izdelavo in postavitev so znašali približno 8 milijonov dinarjev, kar bi danes naneslo nekaj čez 2,2 milijona evrov.
Danes ima spomenik NOB status kulturne dediščine, pri Zavodu za varovanje kulturne dediščine (ZVKD) pa že kar precej časa pripravljajo razglasitev za spomenik lokalnega pomena.
