Majda Hude (1937) je tekmovala v orodni telovadbi od leta 1950 do 1956, kasneje je bila vodnica pionirk v Partizanovi telovadnici (1957−1962). Z njimi je vadila gimnastične vaje trikrat do štirikrat tedensko, ob sobotah in nedeljah pa še ritmiko. Na dneve, preživete v telovadnici, ima lepe spomine.
»V mojih letih velikokrat nanese pogovor, kako je bilo v tvoji mladosti. Vedno odgovorim, da so bila moja najstniška leta skromna, vendar zaradi obiskovanja telovadnice TVD Partizan nepozabna in neponovljiva. Že prvi obisk telovadnice 13. oktobra 1950, ko sem bila stara trinajst let, me je osvojil. Po končani vadbi ob 19.30 uri nisem odšla takoj domov. Postala sem pri vratih s pogledom na orodje, kjer so članice pričenjale z vadbo.
Glede na mojo starost, sem vadila z mladinkami, in to ob ponedeljkih in sredah med 18.00 in 19.30 uro. Ob 20.00 uri je že veljala »hora legalis«. Telovadba me je zasvojila. Težko sem pričakovala ponedeljke in srede, ki sta bila zame najlepša dneva v tednu. Čas med 14.00 in 18.00 uro se je vlekel, dokler končno nisem začela telovaditi. Telovadba je bila moj svet, svet gibanja, učenja novih prvin, ki so zahtevale vedno več izpopolnjevanja, večjo popolnost in dovršenost. Ko bo bralec bral te vrstice, bo težko razumel to ljubezen in predanost.
Nekoč se je zgodilo, da nisem opravila mamine zadane naloge in sledila je kazen. »V sredo ne boš šla v telovadnico,« mi je rekla mama. Bila sem šokirana in neizmerno prizadeta. Kasneje sem ji očitala, da me je prehudo kaznovala. »Niti v sanjah si nisem predstavljala tvoje ljubezni in koliko ti pomeni telovadba,« mi je odgovorila.
Pri tej vnemi na srečo nisem bila osamljena, saj je bilo še pet sotekmovalk prav tako navdušenih in predanih vadbi. Leta 1955 smo mladinke iz Škofje Loke v najvišjem kakovostnem razredu osvojile 1. mesto v Sloveniji, na državnem prvenstvu v Nišu pa 2. mesto v Jugoslaviji. Istega leta sta bila še nepozabna nastopa na orodju v Kopru, pred predsednikom Burme, U Nujem, in v Beogradu, pred predsednikom Indije, Nehrujem.
To so bila enkratna doživetja, zato sem še danes hvaležna sokolom, ki so zgradili ta lep telovadni dom in omogočili generacijam, da so krepile zdrav duh v zdravem telesu. Hvaležna sem tudi vsem vodilnim članom TVD Partizan, ki so delovali v društvu brez kakršnega koli plačila, nam mladim nudili zavetje in možnost, da smo lahko razvili svoje sposobnosti. Še enkrat, hvala Vam!«
Spominja se tudi, da je v Partizanu začela s splošno vadbo. Večina otrok njene generacije iz Trate, Kamnitnika, Stare Loke, Puštala, Karlovca in Loke je hodila v Partizan. Tam se je vse združevalo. Nekateri so obiskovali splošno vadbo, drugi so igrali namizni tenis, itd. Pri vadbi je vladala disciplina, telovadce so vodniki tudi neposredno vzgajali.
Leta 1957 je začela poučevati pionirke splošno vadbo, že naslednje leto pa orodno telovadbo, kamor so usmerili nadarjene telovadke. Splošno vadbo je prevzela Breda Grželj. Telovadci so v telovadnici vadili bosi. Ko so prišli v bližino peči, jih je peklo po podplatih. Kljub temu, da so vaje izvajali na golem parketu, hujših poškodb ni bilo. Društvo Partizan je svoje člane vključilo tudi v gledališke nastope, obiske dedka Mraza, ki jih je prirejalo v svojem domu.
Telovadnico je pospravljala Lojzka Škrlj, katere mož je bil kinooperater. Bila je zelo marljiva ženska. Čistila je parket v dvorani ter ribala vse ostale prostore.
