Mlin je visel visoko, kakor nad breznom. Izpod njega je curljal v globel siromašen potok, ki se je skoro ves izgubljal med nasutim kamenjem. Gori za mlinom pa je ležala v globokem kotlu mirna, temna voda. Pogledal sem skozi odprto okno v mlin; zatohel, smrdljiv vzduh je bil v temno izbi; stene, tla, strop, vse je bilo črno, polsegnila klop je ležala prevrnjena na tleh. Nikoli nisem imel toliko poguma, da bi stopil v to izbo; še je bil v nji duh človeka, ki je nekoč prebival tam.
Ivan Cankar, Nina