Zemljiško gospostvo je bilo osnovna gospodarsko-organizacijska in pravna enota fevdalnega sistema. Navadno sta ga sestavljali dominikalna (pridvorna) zemlja, s katero je zemljiški gospod razpolagal neposredno in je bila namenjena potrebam njegovega obsežnega gospodinjstva, in rustikalna (zakupna) zemlja, ki so jo v zameno za dajatve in delovne obveznosti (tlako) na dominikalni zemlji imeli v zakupu podložni kmetje. Gospostvo je bilo avtarkična (samozadostna) gospodarska enota, kjer so morali pripraviti in izdelati tako rekoč vse za svoje potrebe. Kupovali so samo tiste dobrine, ki jih ni bilo mogoče pridelati ali proizvesti v okviru gospostva (npr. kovine in sol).
V poznem srednjem veku se je z razvojem trgovine in uveljavitvijo blagovno-denarnih odnosov začela struktura gospostva, in z njo povezana oblika fevdalnih odnosov, zelo spreminjati. Z napredovanjem denarnega gospodarstva in vključevanjem kmetov v trgovino se je gospostvo, nekdaj trdno povezana gospodarska celota, zamajalo in začelo zapadati v vse večjo krizo. Zaradi razmer na tržišču, padca vrednosti fevdalne rente in vrednosti denarja so se bili fevdalci prisiljeni reševati na več načinov. Številni so se intenzivno vključevali v trgovino, redkejši pa posegali celo na področja kreditnih poslov, rudarstva in fužinarstva. Posamezniki so samovoljno višali stara bremena, denarne dajatve spreminjali v naturalne, obseg pridvorne posesti pa povečevali s priključevanjem opustelih kmetij ali z odvzemom podložniških in s prisvajanjem srenjskih zemljišč (gozdovi, pašniki).
Na kmeta so padla tudi najtežja bremena v zvezi z organizacijo nove države in s potrebami nove, najemniške vojske. Za vojsko potrebni denar je deželni knez pridobil z izrednimi davki, ki so se razdelili med mesta in fevdalne stanove; slednji so delež, ki je padel na njihova zemljiška gospostva, preprosto prevalili na svoje podložnike. Kmeta so v tem času še dodatno prizadele številne vojne, v katere se je v drugi polovici 15. stoletja nenehno zapletal cesar Friderik III. Istočasno so po desetletjih zatišja začeli v naše kraje ponovno vdirati Turki. Vsa obrambna bremena so prav tako slonela na kmetih, ki so morali z dodatno tlako utrjevati mesta in gradove svojih zemljiških gospodov. Gmotni položaj dela kmečkega prebivalstva je še poslabševala habsburška vojna z Benetkami (1508-1516), v katero so bili vpoklicani tudi podložniki. Stroški, ki jih je terjala vojna, so povzročili vsakoletne davke, zaradi spopadov pa je bilo tudi trgovanje z obmorskimi mesti zelo oteženo.