Mlini so bili v preteklosti pomemben segment tradicionalnega kmečkega življenja in sooblikovalec podobe kulturne krajine, do danes pa so se ohranili le redki in so zato kot spomeniki kulturno-tehnične dediščine poseben element nepremične kulturne dediščine.
Prekmursko mlinarstvo ima svoje začetke že v srednjem veku, kar dokazujejo urbarji, ki popisujejo zemljiške posesti z dolžnostmi, ki jih je podložno prebivalstvo imelo do zemljiških gospodov. Mlin je tako deloval skoraj v vsaki vasi, če je bil seveda dostopen vodni vir, potok ali reka, so pa mlini obratovali tudi na kopnem. To so bili majhni vodni mlini, najpogosteje leseni, ki so služili potrebam okoliškega prebivalstva, obenem pa pripomogli k oblikovanju krajine in vsakdanjega življenja.
Bolj kot v zgornjem delu Prekmurja (Goričko) je bila mlinarska obrt razširjena v dolnjem Prekmurju (Ravensko, Dolinsko), saj je bilo tam na razpolago več vodne sile (reki Mura in Ledava, potok Črnec, Kobiljanski potok) in tudi več pridelkov raznih žitaric. Na Goričkem so bili mlini na manjših potokih, v katerih je voda čez poletje včasih tudi usahnila. Obratovali so kot kmečki ali hišni mlini, in kot taki so bili tudi manj rentabilni. So pa bili ne glede na to pomemben sestavni del tradicionalnega življenja, saj so omogočali mletje pridelkov in s tem zagotavljali osnovno prehrano prebivalstvu.
Mlinarji so bili vse do zemljiške odveze leta 1848 najpogosteje organizirani v cehe, bodisi samostojne bodisi združene z drugimi obrtmi. Po zemljiški odvezi, ko so bili cehi odpravljeni, pa so se združevali navadno v obrtniška društva. Za člane obrtnike so skrbeli Kmetijska zbornica v Ljubljani in Združenje obrtnikov, ki so izdajali tudi razna navodila in enotne cenike. Da so lahko delovali, in tudi zaradi medsebojne konkurence med mlinarji, so bila uvedena enotna pravila glede lastnega dobička. Po virih iz leta 1939 so tako mlinarji za vsako mletje lahko vzeli 10 % žit, če so pri mletju uporabili pomožni pogon z motorjem, pa so lahko zaračunali 12 % za delo. Za čiščenje zrna in prašne delce v mlinu so lahko dodatno zaračunali še 2 %. Za izdelavo bučnega olja so lahko vzeli 8 % olja, sicer so za zamenjavo 1 kg bučnega semena dali 0,7 litrov olja.
Veljava in zmogljivost mlina je bila odvisna od števila koles, kar pomeni, da so bili mlini z več kolesi veljavnejši in zmogljivejši. Največ mlinov je imelo po dve kolesi, na manjših potokih pa so mlini mleli le z enim kolesom. V bližini mlinov so pogosto bile tudi žage, katere so bile prav tako vsaj v začetku na vodni pogon in prav ta simbioza mlina in žage je bila dokaj pogosta zasnova vodnih pogonov v slovenskem prostoru.
Zbirka predstavlja le nekatere mline v prvi polovici 20. stoletja v krajih, ki so na madžarskem narodnostnem območju v severovzhodnem delu Prekmurja. V tistem času je bilo mlinarstvo še zelo močna dejavnost, zaton te obrti pa gre pripisati splošnemu razvoju mlinarske tehnike in industrializaciji v drugi polovici 20. stoletja. Tudi na območju, ki ga obravnava zbirka, je bil v preteklosti v vsaki vasi najmanj en mlin, navadno pa jih je bilo več. V glavnem so bili to vodni mlini, katerih kolesa je poganjala voda iz potokov. Izmed obravnavanih so bili na parni pogon prvotno štirje, kar je bila nasploh revolucionarna sprememba pri mletju moke. Mlinska poslopja so bila večinoma lesena, kar je predstavljalo veliko nevarnost za požare, tudi ekstremne vremenske razmere, kot so suša, poplave ali drugi pojavi, so mlini občutili v veliki meri. Mlinarje so težile še visoke dajatve, ki jih vedno niso bili zmožni plačevati, sploh pri slabih letinah, pa vendar so navkljub vsemu na potokih mleli mlini.
Vsi so svoje poslanstvo že končali, tudi ohranili so se redki, so pa trije, ki so v zbirki predstavljeni, vpisani v Register nepremične kulturne dediščine.
