Po osvoboditvi 1945 je podjetje prevzela nova uprava, ki se je soočila z reševanjem nastale situacije po vojni. Pri usposabljanju porušenih objektov za nadaljevanje dela je sodeloval celoten kolektiv in s prostovoljnim delom delavnico ponovno postavil na noge. Proizvodnja je stekla v še večjem obsegu kot med obema svetovnima vojnama, saj v delavnici niso le popravljali in vzdrževali vozil za tirni promet, temveč so jih tudi obnavljali in izdelovali nova. Med novimi proizvodi so bili tudi parni kotli, dvo in štiriosni vozovi, jedilni vozovi, cisterne in vozovi za prevoz gramoza.
1. januarja 1947 je postala tovarna samostojna gospodarska organizacija zveznega značaja pod administrativno-operativnim vodstvom Glavne direkcije železniških delavnic v Beogradu. Delavnica železniških vozil – Maribor je bila ustanovljena po odločbi Ministrstva za promet (Ministarstva saobračaja) v Beogradu, št. 16875, 25. septembra 1947.
21. januarja 1950 je bil izvoljen prvi delavski svet Železniške delavnice Maribor, ki je imel predvsem posvetovalni značaj. 17. septembra 1950 je bilo prvo zasedanje 120-članskega delavskega sveta, na njem je direktor delavnic Franjo Štrucl predal upravljanje podjetja v roke delavcev. Delavnice pa so bile še vedno pod neposrednim vplivom železniške uprave. Leta 1952 so delavnice postale samostojna delovna enota z imenom Delavnica železniških vozil Boris Kidrič, 16. maja 1958 pa se je ime spremenilo v Tovarna železniških vozil (TŽV) Boris Kidrič Maribor.
V času samoupravljanja je podjetju uspelo zgraditi manjši stanovanjski blok, sodobno urejeno zdravstveno in zobozdravstveno ambulanto ter novo elektro delavnico s transformatorsko postajo. Delavski svet je leta 1961 sprejel sklep o oblikovanju ekonomskih enot in tako pristojnosti enega delavskega sveta razdelil na obratne delavske svete. 1964 so se ekonomske enote preoblikovale v delovne enote. Iz tedanjih 23 ekonomskih enot se je oblikovalo 10 delovnih enot, slednje so se združevale v dve skupnosti delovnih enot, in sicer v skupnost delovnih enot Remont in Nova proizvodnja. Poleg teh dveh skupnosti sta obstajali še dve delovni enoti, ki sta združevali celotno vzdrževanje z razvojno službo.
Do leta 1961 je predmet poslovanja zajemal popravilo in obnovo parnih lokomotiv, normalnih in ozkotirnih, vseh vrst parnih lokomotiv in parnih strojev, kasneje pa se je spremenil v popravilo in izdelavo vseh vrst lokomotiv (parnih, motornih in električnih) ter parnih strojev in se razširil še na izdelovanje vseh vrst tirnih in specialnih težkih cestnih motornih vozil ter avtobusnih karoserij in izdelovanje ter montažo naprav za proizvodnjo tehničnih plinov (kisik, dissou plin in ostali plini) in izdelovanje rezervoarjev za te pline.
Po letu 1960 so izvedli rekonstrukcijo zastarelih in dotrajanih skladiščnih prostorov. Pričela se je izgradnja dvorane za izdelavo novih železniških vozil. Po izgradnji novih objektov se je menjala osnovna proizvodna usmeritev tovarne. Podjetje je s prvim lastnim proizvodom potniškega vagona tipa BS in lastnimi drezinami v letu 1962 doseglo svoj vrhunec, z njim so bili postavljeni temelji dolgoletne in uspešne poti razvoja lastnih vozil. Bogato paleto proizvodov pa je dopolnila še dodatna dejavnost – proizvodnja toplovodnih kotlov in agregatnih naprav.
V dobrem stoletju je bilo v podjetju popravljenih in moderniziranih več kot 1000 lokomotiv. Prva v celoti z znanjem podjetja izdelana drezina tipa TMD 911 je bila dobavljena leta 1964. Zraven proizvodnje novih potniških in tovornih vagonov ter specialnih vozov se je proizvodni program razširil tudi na program toplovodnih kotlov za centralno ogrevanje, pričelo pa se je tudi sodelovanje s Tovarno avtomobilov Maribor (TAM) pri izgradnji specialnih cestnih vozil in elementov za vozila. Sodelovanje obeh podjetij je leta 1972 že doseglo takšno stopnjo, da sta se pozneje združili.
