Trgovski dom v Gorici je bil zgrajen leta 1904 po načrtih arh. Maksa Fabianija.
Proti koncu 19. stoletja je slovenska narodna skupnost na Goriškem doživela izreden razvoj družbenih in gospodarskih dejavnosti. Gorica je bila gospodarsko težišče Soške in Vipavske doline in Trnovske planote. Gospodarski rasti je sledil nastanek nekaterih bančnih zavodov in zadružnih kreditnih bank. Med najpomembnejšimi je bila Goriška ljudska posojilnica, ustanovljena leta 1883. Poslovni zagon finančni ustanovi je dal prof. Henrik Tuma, pomembem predstavnik slovenske narodno liberalne skupine.
Tuma je tudi odločno vplival na ustavnovitev Trgovsko obrtne zadruge. Ta je pripomogla k samostojnosti in gospodarski rasti slovenskega kmečkega prebivalstva in obrtnikov. Poslovanje Trgovsko obrtne zadruge se prepleta z uveljavljanjem slovenske goriške skupnosti in v tem okviru pride do nakupa zemljišča v središču mesta, “na enem najlepših prostorov, ki si jih je bilo mogoče le misliti.” (Gabršček, 1934). Leta 1904 so zgradili Trgovski dom po načrtih slovenskega arhitekta Maksa Fabianija. Ta je postal narodni dom Slovencev v Gorici, saj so tam domovale nekatere najpomembnejše kulturne in gospodarske ustanove. Gledališko dvorano so dokončali leta 1905 in s tem se je pričelo tudi živahno kulturno dogajanje.
V letih pred prvo svetovno vojno je na Goriškem rastlo gospodarstvo tudi zaradi železniške povezave Gorice z avstrijskim zaledjem preko Soške doline. Gospodarska in kulturna rast je sprožila živahno gospodarsko dejavnost z naložbami in nakupi raznih stavb v mestnem središču. Poslovanje pa ni bilo najbolj uspešno in je ustvarjalo izgubo. Prva svetovna vojna je še bolj okrnila delovanje in pospešila gospodarski propad. Po vojni so manjše stavbe prodali, da bi lahko sanirali primanjkljaj za Trgovski dom. Poleg splošne gospodarske krize in ponesrečenih gospodarskih izbir so se okoli Trgovskega doma odvijala tudi politična nasprotovanja med liberalci in krščanskimi socialci.
Po končani vojni je Gorica spadala v ozemlje italijanske države. Trgovski dom je imel še vedno visok simbolni pomen za goriško slovensko narodno skupnost, zato so poskušali vse, da bi ohranili lastnino stavbe. Med prvo vojno je bila stavba poškodovana in nekaj let neuporabna, kasneje pa je ponovno postala središče kulturne in gospodarske dejavnosti. V njej si je uredila prostore podružnica Ljubljanske kreditne banke, v nekatere prostore so se namestili slovenski odvetniki, razna športna in kulturna društva ter glasbena šola. V gledališki dvorani so se vrstile predstave, koncerti in razna srečanja.
Naraščajoči fašizem in nestrpnost do Slovencev pa sta privedla do napada črnosrajčnikov 4. novembra 1926. Ti so razdejali urade slovenskih organizacij, uničili arhive in poškodovali razne glasbene inštumente ter pohištvo. V stavbo so se naselile organizacije, ki so bile vezane na Nacionalno fašistično stranko. Gledališka dvorana se je preimenovala v Sala Littorio, celotni dom pa Casa Littoria. Leta 1927 so stavbo zarubili z odlokom goriškega prefekta Cassinija. V upravljanje so jo izročili goriški pokrajinski upravi, ki je zasedla le manjši del palače. Ostale prostore sta zasedla vsedržavna fašistična stranka in fašistični sindikat.
Po raznih spletkah je stavbo leta 1933 kupila fašistična stranka. Leta 1938 pa so nepremičnino dokončno prenesli v last države (Demanio pubblico).
Po končani vojni so Trgovski dom preimenovali v Ljudski dom, v katerem so domovale številne kulturne ustanove, povezane v Slovensko-italijanski antifašistični uniji (SIAU-UAIS). Prostore je nato prevzela Zavezniška vojaška uprava. Z nastopom italijanske uprave in zakonodaje leta 1947, je stavba prešla spet v last italijanske države. Državna uprava je v stavbi uredila urade davčne uprave in tako se je doganje slovenskega življa okrog Trgovskega doma prekinilo vse do devetdesetih let prešnjega stoletja.
Z omembo Trgovskega doma v Gorici, Narodnega doma v Trstu in Narodnega doma pri Sv. Ivanu v italijanskem zaščitnem zakonu iz leta 2001 opravlja danes Trgovski dom, funkcijo, ki mu je bila namenjna: postal je spet sedež slovenskih ustanov.
Marca 2019 je Narodna in študijska knjižnica začela obnovitnena dela v pritličnih in kletnih prostorih, v katere se je januarja 2021 preselila goriška podružnica, knjižnica Damirja Feigla. Knjižnico je načrtoval arh. Dimirtij Waltritsch. Feiglova knjižnica ima danes 60.000 knjig in deluje kot povezovalni člen za spoznavanje kulturnega in jezikovnega bogastva ter spodbuja družbeno in konstruktivno razmerje med manjšinskim slovenskim narodom in pripadniki italijanske narodnosti.
Viri: Komel, Igor, Jurij Paljk, Milan Pahor, and Vili Prinčič. 2007. Trgovski dom v Gorici: sto let prisotnosti = [Trgovski dom] di Gorizia : cent’anni di presenza. Gorica: Slovenska konzulta pri občini [etc.].
