Ljubezen do literature je vsrkala že v rosnih letih. Njeno otroštvo so zaznamovali mama in stari starši, saj je odraščala brez očeta, in revščina, a v tej skromni domačiji se je pogosto bralo. »Spomnim se, ko sem šla v prvi razred, me je (stari oče) vprašal, ali imamo kako šolsko revijo. Sem rekla, dve sta, pa ne vem, katero bi naročila. Ah, pravi, kar obe naroči. Za nič ni bilo denarja, za knjige in revije pa je vedno bilo. Imeli smo veliko knjig doma, tudi izposojali smo si jih. Zimski večeri, ko sem bila še predšolski otrok, so bili videti tako, da sem sedela na peči, stara mama so predli, stari ata so krtačili volno, mama je pletla in brala. Cele večere je pletla in brala, jaz pa sem sedela na peči in poslušala«, se spominja Neža Maurer v intervjuju z Mojco Prosenc (rtvslo.si, 22. julij 2014).
Neža Maurer je svojo prvo pesem napisala pri 14 letih, nato pa vse do pred kratkim brez predaha pisala za otroke, mladino in odrasle. Največji del njenega avtorskega opusa zajema poezija, nekaj del je proznih, pisala pa je tudi radijske igre in prevajala iz nemščine ter slovanskih jezikov. Nad osemdeset otroških iger in oddaj je bilo izvedenih na različnih radijskih postajah, veliko pesmi pa so v prevodih objavljali in predvajali na radiih v nekdanji Jugoslaviji. Njene poezija je poleg tega prevedena še v angleški, nemški, italijanski, španski, ruski, švedski, poljski, romunski, bolgarski in japonski jezik. Številne njene pesmi so uglasbene − kar okrog 450, največ je otroških, z njimi pa so posneli tudi sedem kratkometražnih TV-filmov.
Objavljena dela predstavljajo le peščico vsega, kar je napisala, saj je za objavo odbirala najboljše po njeni presoji. »Meni so se tudi tiste prečrtane zdele lepe,« pa pravi hči Eva, ki skrbi za Nežino literarno zapuščino in je vse zapisano prepustila NUK-u. (Danica Zavrl Žlebir: Pesem živi dlje kot človek, Gorenjski glas, 10.2.2017)
»Ustvarjaš takrat, ko je vprašanje, ali se boš zadušil in umrl ali pa boš pisal. In potem pišeš. Se rešiš.« (V. P.: Moja čustva so lepa in grozljiva, so močnejša kot moje telo, https://novice.svet24.si, 14.6.2020) »Pisanje me je osrečevalo, ker mi je dalo moč. Srečen si, če lahko izraziš to, kar čutiš. In vedno sem pisala to, kar čutim.« (iz intervjuja z Danajo Lorenčič: Neža Maurer in njena poezija, ki se dotakne srca, (https://govorise.metropolitan.si, 17.3.2018):
Pesmi so jo klicale predvsem ponoči, zato se je naučila pisati v temi. »Čez dan sem si zavezala ruto čez oči in vadila pisanje. Sprva sem imela težave, ker nisem delala presledkov med besedami, ampak sčasoma sem obvladala pisanje v temi. Pogosto sem se ponoči zbudila, ker me je pesem poklicala. Ob postelji sem imela zvezek in svinčnik. Ko sem napisala pesem, sem lahko spet zaspala, zjutraj pa sem jo prebrala. Pesem je vdirala v mojo dušo brez mojega nadzora. Nikoli nisem imela želje, da bi napisala pesem o določeni temi, ampak se je pesem sama pojavila. To me je pogosto popolnoma izčrpalo, vendar mi ni dalo miru. Počutila sem se, kakor da bi bilo v meni še eno bitje.«
