“Strastno veselje za propagando pa je odločilo že leta 1848 tudi moj bodoči stan. Dejal sem si: Bodi, kar hočeš, ali nikjer ne bi mogel pridobiti narodu toliko zvestih prijateljev kakor v učiteljstvu. Izuči se torej za profesorja! Ta dobra misel me ni več minila.” Tako je Trdina po končani gimnaziji v Ljubljani leta 1850 na Dunaju vpisal študij zgodovine in zemljepisa ter klasične filologije. Študij je končal leta 1853.
Svojo učiteljsko pot je začel v Varaždinu. Vsa svoja opažanja in doživetja z varaždinskega in reškega obdobja je zapisal v
Bahovih huzarjih in Ilirih. Leta 1855 je Trdina postal profesor in bil premeščen na reško gimnazijo. To so bila njegova najsrečnejša leta, razen zadnjih dveh, ko se je boril “z nasledniki in dediči “Bachovih huzarjev”.
Zaradi narodno zavednega mišljenja in ovadbe, da je bil vpleten v dijaške nemire, je bil leta 1866 suspendiran. Po trinajstletni državni službi je “do grla sit državne sužnjosti in grdobij” odšel v pokoj.
Po upokojitvi se je preselil v Bršljin pri Novem mestu, kjer je živel samotno življenje. Samotarstvo je bilo porušeno le takrat, kadar so ga obiskali dijaki in to je bilo vsaj enkrat na teden. Med njimi je bil tudi
Ivan Hribar, ki je “kakor čebelica med srkal nauke, ki so prihajali čez njegove ustne”.
Leta 1874 je oddal prošnjo za reaktivacijo profesorskega poklica, vendar je bila po pričakovanju zavrnjena.