Konec junija 1917 je odšla Zupančičeva enota s transportom v Romunijo, kjer je bil v začetku avgusta ujet.
Konec junija 1917 so nadomestni bataljon, ki ga je vodil Zupančič, prepeljali na Sedmograško v Romunijo, kjer je bil v začetku avgusta v boju na reku Putni ujet. Rusi so jih gnali v Penzensko gubernijo zahodno od Urala. Konec septembra leta 1917 so prispeli v mesto Insar, kjer je Zupančič ostal eno leto. Častnike so nastanili v zanikrno hišo. Razmere so bile slabe, saj je bilo to leto čas revolucije v Rusiji. Lakota in pomanjkanje sta naraščali tako med prebivalstvom kot med ujetniki.
Ujetništvo so preživljali s strahom pred negotovo prihodnostjo in med iskanjem hrane. Med tem so se zaposlili s študiranjem ruščine, francoščine, matematike, zvezdoslovja, trigonometrije in literature, z branjem časopisov in knjig, poveselili so se tudi na plesih z domačini. Zupančič se je v tem letu naučil jezika in pisave, kar je razvidno iz njegovega dnevnika, kamor je zapisoval smešnice, pesmi in naslove vojakov in civilistov. Navduševal se je predvsem nad Tolstojem, zato je ob vračanju iz ujetništva tudi obiskal njegovo posestvo na Jasni Poljani. Dogodek je podrobno opisal v dnevniku, po vojni je izšel tudi članek v časopisu Življenje in svet (1927). Med listi dnevnika je še vedno mogoče najti posušen list praproti s pisateljevega groba.
V začetku avgusta 1918 sta se z Ivanom Černejem odpravila na tvegano pot proti Moskvi. Tam sta počakala z drugimi avstrijskimi ujetniki na transport v domovino. Septembra 1918 se je vrnil domov.
Dnevniški zapiski se končajo 21. septembra 1918 brez vsakega zaključka, v štirih letih je popisal 8 knjižic in pol.