Vedute so ob koncu 18. stoletja počasi izgubile prvotno topografsko in dokumentarno namembnost ter postajale vse bolj estetski izdelek. Kot uokvirjene umetnine so premožnim lastnikom služile za obogatitev in lepšanje bivalnega prostora. Umetnik ni bil več osredotočen samo na posredovanje dokumentarnih arhitekturnih detajlov, ampak ga je zanimalo tudi razpoloženje upodobljenega kraja.
Izredno priljubljene so postajale tako imenovane suite, ki so poimenovane po založnikih. Gre za serije grafik z upodobitvami mest, gradov in zanimivih krajev, ki so lahko bile tudi kolorirane. Sličice, vezane v albume, so ustvarili različni slikarji; nekateri so svoje delo podpisali, velikokrat pa je avtor ostal neznan.
Tipične slovenske krajine so čedalje pogosteje dopolnjevali s komaj opaznimi prizorčki, ki vključujejo štafažne človeške figure med kmečkimi opravili ali gosposko, ki sproščeno uživa v neokrnjeni naravi. Na drugi strani pa so umetniki ustvarili kuliso ospredja, ki s skupinami dreves in posameznimi gručami ljudi veduto poživijo in naredijo mikavnejšo. Zanimanje za naravne pojave in naravo je spodbudilo razvoj zdraviliškega turizma. Premožnejši meščanski sloji so kot nujni simbol svojega statusa obiskovali ugledne zdraviliške kraje: Dobrno, Rimske Toplice in Rogaško Slatino.
Življenje se je temeljito spremenilo po prihodu južne železnice v Celje leta 1846. Nekateri kraji, ki so bili prej v ozadju, so pridobili veljavo, medtem ko so se drugi iz ospredja naenkrat znašli na obrobju. Spremembe so se odražale tudi na vedutah: umetniki so upodabljali kraje ob novozgrajenih železniških progah, prej priljubljeni motivi dvorcev in gradov pa so skoraj izginili.
V petdesetih in šestdesetih letih 19. stoletja je slikanje krajine, ki jo je zaznamovala in preoblikovala železnica, postalo izjemno priljubljeno. Priznani tuji slikarji so vsak po svoje ovekovečili naravo in posamezne kraje, kjer je bil ključni element vlak.
Ne glede na kakovost, tehniko ali velikost so vedute izjemno pomemben del slovenske kulturne, predvsem likovne dediščine, ki pa še vedno ni ustrezno ovrednoten. Te stvaritve ohranjajo dragocen spomin na podobo slovenskih krajev in način življenja, ki je minil.
