Motel Čatež je delil usodo socialistične Jugoslavije – v dobrem in slabem. V obstoj ga je priklical pospešen povojni razvoj in odpiranje države proti Zahodu, njegove težave pa so se začele kopičiti z razmahom gospodarske krize po smrti jugoslovanskega predsednika Josipa Broza – Tita. Gostinci so tedaj sprevideli, da bo ob vse plitkejših žepih predvsem iznajdljivost privabljala goste in odpirala njihove denarnice. Zato so v Motelu Čatež v začetku marca 1981 napovedali, da se bodo v prihodnjih tednih njihove mize šibile od dobrot. Prvi teden je bil posvečen ribam, temu pa je sledil teden žabjih krakov, teden konjiških specialitet, teden sirovih jedi, teden Petrolovih sladic in teden štrukljev. Toda največ »cvenka« so v blagajno motela prinesla tradicionalna pustna rajanja in praznovanja ob dnevu žena. Težje čase za gostince je bilo pričakovati zaradi tako imenovanih stabilizacijskih ukrepov ter s tem povezanih napovedi delovnih kolektivov o skromnejših obeležitvah praznikov, značilnih za socialistično samoupravno družbo.
Jugoslovansko gostinstvo in turizem sta bila postavljena na veliko preizkušnjo z omejitvami vožnje z osebnimi avtomobili. Problem pomanjkanja goriva zaradi varčevalnih ukrepov je jugoslovanska oblast že leta 1979 poskušala omiliti z uveljavitvijo sistema par-nepar, po katerem so ob določenih dneh lahko vozili le osebni avtomobili s parno oziroma neparno številko na koncu registrske tablice. Oktobra 1982 je zvezna vlada namesto sistema par-nepar uvedla bone za nakup bencina in dizelskega goriva za zasebno uporabo. O težavah gostincev je tedaj za Dolenjski list spregovoril Ludvik Hren, direktor Petrolovega motela na Čatežu: »Ko smo odprli vrata gostom [leta 1961, op. a.], smo imeli na voljo 40 sedežev, in če je soditi po prvih odmevih na ukrepe ZIS [zvezne vlade, op. a.] o zmanjšanju porabe goriva, bi tudi poslej zadostovale takšne zmogljivosti. Kajti naši gostje so skoraj v celoti popotniki z magistralne ceste, njihovo število pa je zaradi pomanjkanja bencina iz dneva v dan manjše.« Hren v pogovoru s sedmo silo ni olepševal razmer: »Poleg najnovejših težav nas že nekaj časa tare problem oskrbe in dogajalo se je, da gostom včasih nismo mogli postreči. Vse kaže, da smo pred dejstvom, ko bomo morali nekaj korenito spremeniti.«
Gospodarska kriza je ob izteku osme dekade dobila nove razsežnosti s preobrazbo v splošno družbeno krizo, ki je vodila v razpad jugoslovanske federacije in zaporedje mednacionalnih konfliktov na njenem pogorišču. Cesta, ob kateri je motel uspeval od svojih začetkov, po letu 1991 ni več vodila v osrčje skupne države in naprej v svet, ampak se je pot po njej ustavila pri Zagrebu, kjer se je streljaj naprej začelo območje oboroženih spopadov. Tektonske spremembe državnega in družbenega okvira so terjale temeljite spremembe v poslovanju Motela Čatež. Število zaposlenih se je zmanjšalo iz 113 v letu 1988 na 96 v letu 1991 in 67 v letu 1995. V letih 1991–1995 je znaten del kolektiva oddelal fond ur v Petrolovih motelih Lom in Postojna. To je preprečilo dodatno odpuščanje, ki bi bilo sicer spričo slabega poslovanja neizbežno. Da zdravilo ni bilo hujše od bolezni, je poskrbelo tudi pospešeno upokojevanje.
Prihodnost Motela Čatež, katerega krmilo je leta 1988 iz rok direktorja Hrena prevzel Janez Ivšič, je bilo mogoče zagotoviti zgolj s prilagajanjem ponudbe. Tako so znižali število postelj, zelo zmogljivo kuhinjo pa bolje izkoristili z nudenjem naročila jedi (catering) in gostinskih storitev na velikih prireditvah. Obenem so povečali aktivnost slaščičarne z razširjeno ponudbo tort in sladic (med temi je po priljubljenosti prednjačila čateška kremna rezina). V sejni sobi motela so se še pogosteje kot prej vrstili razni sestanki, konference, seminarji in predstavitve. V prizadevanju za rentabilno poslovanje je motel nudil streho raznovrstnim prodajalnam in predstavitvenim dogodkom. V letu 2001, ko se je študentska prehrana na bone razširila v Posavje, so na Čateškem griču postali dobrodošli tudi lačni študenti. Še nekaj let pred tem so blagajno čateškega motela polnili uporabniki tamkajšnje telefonske govorilnice, ene redkih, iz katere je bilo mogoče med vojno na Hrvaškem klicati v Srbijo in je – domnevno – niso nadzorovali hrvaški varnostni organi.
