Da bi Vladimir in Franka lažje vzdrževala stike z uredniki pri Jutru, sta se leta 1937 preselila v Litijo in tu živela do 17. aprila leta 1941, ko sta morala pred nemškimi okupatorji na hitro, samo z osebno prtljago, oditi v Ljubljano.
Levstik je imel namreč pred vojno na neki sokolski proslavi bojevit protinemški govor, kar so litijski nemškutarji nemudoma naznanili novim oblastnikom. Ti so med njuno odsotnostjo vdrli v stanovanje, raznesli vso opremo njunega stanovanja, tudi več del slovenskih likovnih umetnikov. Posebno pozornost so posvetili portretu Ivana Cankarja (narisal Ivan Čargo), ki so ga zaradi košatih brk proglasili za samega Stalina.
Uničena je bila pisateljeva bogata knjižnica (le 7 knjig se je ohranilo), rokopisi in tipkopisi njegovih del in prevodov, prav tako tudi vsa pisma njegovih prijateljev, znancev, sodelavcev in založnikov: Ivana Cankarja, Otona Župančiča, Lojza Kraigherja, Lavoslava Schwentnerja, Ivana Zormana in drugih.
Obdobje med drugo vojno in dve leti po njej sta zakonca Levstik preživela v Ljubljani. Nova oblast je leta 1945 ukinila Jutro in s tem tudi njuni delovni mesti ter Vladimirju dodelila skromno pokojnino.
Na literarnem področju je v tem času nastalo nekaj pesmi in krajših črtic. Dve črtici je objavil med vojno, in sicer: Rusalka (Razglednik Jutra, 1943) in Pot v Koseze (Zbornik zimske pomoči, 1944). Levstik se je odzval povabilu vodstva dobrodelnega in socialnega gibanja Zimske pomoči, ki je želelo pritegniti k sodelovanju večje število ustvarjalcev s področja kulture in izdati zbornik za bibliofilsko tombolo leta 1944, s tem pa tudi izraziti nestrinjanje z zaukazanim kulturnih molkom s strani OF.
