Deželsko sodišče gospoščin Vojnik in Zalog
V obdobju fevdalizma, to je od srednjega veka pa do marčne revolucije leta 1848, so bila za sojenje težjih kaznivih dejanj, ki so jih storili podložniki in drugi pripadniki nižjih slojev, pristojna deželska sodišča (Landgerichte). Za Škofjo vas z bližnjo okolico je bilo sprva pristojno Deželsko sodišče Vojnik, ki je imelo svoj sedež v vojniškem gradu. Ko pa so leta 1437 grofje Celjski dali vojniški grad sami porušiti, je bil njegov deželskega sodišča prenesen v Arclin in tam ostal do 18. stoletja, ko je bil prenesen v graščino Zalog (Sallach) pri Petrovčah in se je sodišče odtlej imenovalo Deželsko sodišče Zalog (Landgericht Sallach).[1] Njegova osnovna naloga je bila, da je na svojem območju nad podložniki in drugimi pripadniki nižjih slojev izvajalo kazensko sodstvo, poleg tega pa je moralo izvajati tudi vojaško-mobilizacijsko oblast in izvrševanje policije.[2] Deželsko sodišče Vojnik oziroma Zalog je spadalo med privilegirana deželska sodišča, ki so imela pravico do krvnega sodstva (krvava rihta), kar je pomenilo, da je smelo izrekati in tudi izvajati smrtno kazen. Ker jo je izvrševalo z obešenjem, je sodišče imelo svoje vislice (gavge), ki so stale na slemenu Gavgališče pri Ivenci.[3]
Patrimonialna sodišča
Vsak zemljiški gospod je nad svojimi podložniki izvajal tudi nižje sodstvo, in sicer v malih kazenskih in imovinskih zadevah. Takšno nižje sodstvo se imenuje patrimonialno sodstvo, tovrstna sodišča pa patrimonialna sodišča.[4] Nad podložniki Škofje vasi npr. je patrimonialno sodstvo najprej izvajala Krška škofija, nato pa zemljiški gospoščini Šoštanj in Konjice. V pristojnost patrimonialnih sodišč je med drugim spadala tudi prisilna izterjava zaostalih dajatev in davkov. Podložnikom, ki niso pravočasno poravnali svojih obveznosti, so lahko izrekala denarno in zaporno kazen. Ker so patrimonialna sodišča pri tem pogosto sodila pristransko v škodo podložnikov, jim je cesar Jožef II. leta 1781 s podložniškimi kazenskim patentom odvzel pravico izrekati denarne kazni in prostostne kazni nad 8 dni, izgon podložnika z njegove kmetije pa so smela izreči le, če ga je prej potrdila kresija.
Krajevno sodišče gospoščine Tabor
Konec 18. stoletja so bila v avstrijskih deželah za podložnike ustanovljena še tako imenovana krajevna sodišča (Ortsgericht), ki so delovala na sedežih večjih zemljiških gospoščin. Takrat je bilo ustanovljeno tudi Krajevno sodišče gospoščine Tabor (Ortsgericht Weixelstȁtten), ki je bilo krajevno pristojno tudi za prebivalce Škofje vasi in njene bližnje ter širše okolice. Ukvarjalo se je predvsem s civilnopravnimi zadevami s področja dednega prava (vodenje zapuščinskih zadev in urejanje skrbništva mladoletnim osebam), bilo pa je tudi pristojno za obravnavanje lažjih kaznivih dejanj. Ko so bila z marčno revolucijo leta 1848 krajevna sodišča ukinjena, je bilo takrat ukinjeno tudi krajevno sodišče Tabor.
Naborni in davčni okraj Tabor
Z upravnimi, davčnimi in vojaškimi reformami Marije Terezije in njenega sina Jožefa II. je v avstrijskih deželah v drugi polovici 18. stoletja na področju uprave prišlo do velikih novosti. Prvo veliko novost je predstavljala ustanovitev okrožij (Kreis) leta 1747, ki so jim načelovali okrožni glavarji. Takrat je bilo ustanovljeno tudi celjsko okrožje (Kreis Cilli) s sedežem v Celju. V njegovem okviru so leta 1779 in v naslednjih letih ustanovili naborne okraje (Werbbezirks) z nabornimi okrajnimi komisariati (Werbbezirkskomissariat). Območje Škofje vasi z bližnjo okolico je spadalo v naborni okraj Tabor (Werbbezirk Weixelstȁtten), ki je bil ustanovljen leta 1781.[5] Njegova glavna naloga je bila, da je izvajal nabor novincev za polk (regiment), ki se je dopolnjeval na njegovem območju. Leta 1824 je bilo denimo na območju nabornega okraja Tabor vpoklicanih devetnajst, leta 1825 pet in leta 1826 osem novincev.[6] Kot vojaška enota, v katero so bili rekrutirani, se navaja regiment barona Klopsteina.[7] Po letu 1785 je Naborni okrajni komisariat Tabor moral prevzeti še razne druge upravne naloge, kot npr. skrb za statistiko, ceste, javno varnost, izdelavo katastra, šolstvo itd.. S prevzemom teh nalog je naborni okraj Tabor vse bolj dobival značilnosti upravnega (političnega) okraja. Ukinjen je bil leta 1849.
Območje nabornega okraja Tabor je hkrati predstavljalo tudi območje davčnega okraja Tabor (Steuer Bezirk Weixelstȁtten). Ta se je delil na več davčnih občin, ki so bile ustanovljene leta 1784 in so se kasneje preimenovale v katastrske občine, po katerih so izdelali kataster. Takrat je bila ustanovljena tudi davčna oziroma katastrska občina Škofja vas (Katastralgemeinde Bischofdorf), ki je poleg Škofje vasi obsegala še Sv. Marjeto in Zadobrovo. Njeno območje je bilo natančno določeno in je bilo razdeljeno na zemljiške parcele. V letih 1818–1825 so zaradi uvajanja tako imenovanega franciscejskega katastra opravili natančno izmero vseh zemljiških parcel v posameznih katastrskih občinah in izdelali njihove skice. Vsaka zemljiška parcela je dobila svojo parcelno številko. Leta 1826 se na območju katastrske občine Škofja vas navaja 117 lastnikov zemljiških posesti.[8] Velika večina jih je bila iz Škofje vasi, Dobrove in Sv. Marjete, le nekaj pa jih je bilo iz Arclina, Trnovelj in Vojnika. Kateri so bili ti posestniki, je razvidno iz njihovega seznama, ki je kot priloga objavljen na koncu knjige.
Vaške skupnosti (soseske)
Čeprav so bili podložniki podrejeni svojim zemljiškim gospodom (fevdalcem), pa so o določenih zadevah, ki so bile skupnega pomena za vso vas, smeli odločati sami, in sicer v okviru vaške skupnosti (soseske oz. srenje), ki je predstavljala obliko vaške samouprave.[9] To je veljalo tudi za kmete iz Škofje vasi in njenih sosednih vasi, kar pomeni, da so bili tudi oni povezani v svoje vaške skupnosti. Vsaka vaška skupnost je tvorila gospodarsko celoto, ki je imela določene skupne interese glede pašnih pravic, vzdrževanja poti, vodnih izvirov in napajališč ter podobnih javnih vprašanj.[10] Urejanje teh skupnih zadev je vaška skupnost opravljala na sestankih vseh njenih gospodarjev, ki so verjetno potekali na sredi vasi pod vaško lipo. Skliceval in vodili jih je izvoljeni vaški župan. Vaška skupnost (soseska oz. srenja) Škofja vas je v veliki Dobravi imela svojo gmajno, imenovano Bozne, na kateri je njen pastir pasel čredo.[11] Na gmajni so bile sušilnice lanu, imenovane frjače, in dve opekarni, kjer so vaščani izdelovali opeko za svoje potrebe.[12]
[1] Jože Koropec, Srednjeveško gospostvo Vojnik, Časopis za zgodovino in narodopisje, 1974, drugi zvezek, str. 267; Krajevni leksikon Slovenije, III. knjiga, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1976, str. 101.
[2] Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Slovenska matica v Ljubljani, 1996, str. 211.
[3] Krajevni leksikon Slovenije, III. knjiga, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1976, str. 101.
[4] O patrimonialnem sodstvu glej: Sergej Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Slovenska matica v Ljubljani 1996, str. 188–190.
[5] Jože Žontar, Nastanek in razvoj upravnih okrajev na Slovenskem do leta 1849, Zgodovinski časopis, letnik 34, štev. 1–2, leto 1980, str.148.
[6] Zgodovinski arhiv Celje (ZAC), Okrožni urad Celje 1798–1850, tehnična enota 55, arhivske enote 243, 244 in 245.
[7] Prav tam.
[8] ARS, AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko, Seznam posestnikov v katastrski občini Škofja vas.
[9] Pojav in značilnosti vaške samouprave na Slovenskem sta prikazana v: Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Slovenska Matica v Ljubljani 1996, str. 217–219.
[10] Prav tam.
[11] Krajevni leksikon Slovenije, III. knjiga, Svet med Savinjskimi Alpami in Sotlo, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1976, str. 94.
[12] Prav tam.
