Leta 1872 je v hiši Luke Tavčarja na današnji Gosposvetski cesti začela obratovati Narodna tiskarna, v kateri so tiskali časnik Slovenski narod, ki je izhajal do leta 1945. Od leta 1904 so v posodobljeni tiskarni tiskali časopise in knjige za lastno založbo Narodno knjigarno in druge naročnike. Narodna tiskarna se je po nekaj selitvah po Ljubljani (Kongresni in Turjaški trg) leta 1904 ustalila na Knafljevi (Tomšičevi) ulici. To je bila prva slovenska tiskarna, ki je bila organizirana za obsežno produkcijo.
Leta 1883 je nastala Katoliška tiskarna, ki je tiskala časnik Slovenec (ta je izhajal že od 1873) in druge časopise ter knjige. Leta 1908 so na Kopitarjevi ulici zgradili veliko moderno tiskarno za najzahtevnejša grafična dela, od 1919 pa so jo preimenovali v Jugoslovansko tiskarno. Katoliško tiskovno društvo je imelo najprej prostore na Valvazorjevem trgu. Direktor Katoliške tiskarne Karel Čeč je kot prvi na Slovenskem uvedel rotacijo (1908), klišarno (1919), ofset, bakrotisk, litografijo in stereotipijo; pomnožil je število stavnih strojev.
V literaturi najdemo še mnoge druge manjše ljubljanske tiskarne, ki so jih odprli v mestu ob prelomu stoletij in v prvih desetletjih 20. stoletja, zabeležimo le nekatere:
Klein in tovariši na Špitalski ulici; Delniška tiskarna na Miklošičevi cesti 16 (reorganizacija Kleinmayr-Bambergove tiskarne); Jugografika na Sv. Petra nasipu 23; Tiskarna Grafika na Resljevi cesti 4; Učiteljska tiskarna v Gradišču; Salezijanska tiskarna na Rakovniku; Tiskarna delniške družbe Merkur na Gregorčičevi ulici; Tiskarna Slovenija na Vegovi ulici 6; male tiskarne in obratne tiskarne pri gospodarskih organizacijah in javnih službah. Tu je bilo znano litografsko podjetje Josipa Čemažarja na Friškovcu, nato pa na Igriški ulici 6, ki je bilo znano po poslovnih tiskovinah, zemlje-vidih, plakatih, zlasti pa po koledarjih. Čemažarjeva litografija se je na veliko oglaševala v raznih časopisih in revijah v 30. letih 20. stoletja.
