Gospa Mira Musar je babi naše učenke. Stara je 66 let, živi v Begunjah pri Cerknici. Po poklicu je šivilja.
Pripovedovala nam je o svojih spominih na počitniške dni, ko ji ni bilo treba hoditi v šolo, saj je bila ta zanjo velik stres. V šolo je hodila vsak dan peš, eno uro in pol, ob vsakem vremenu. Čeprav je bila šola na splošno manj zahtevna kot danes, je bilo zelo malo odličnjakov, saj so morali vsi pomagati doma. Ker je bilo delo pomembnejše od šole, so otroci delali domačo nalogo pozno zvečer.
Ker je živela na kmetiji, jim dela nikoli ni zmanjkalo. Delali so na njivi, kosili, sušili travo, skrbeli za živali ali pa so pasli krave. Mama je svoje hčerke učila še kuhati, prati in pospravljati, zato so imeli res malo prostega časa.
Večino njihovega prostega časa je predstavljala nedelja popoldne. Takrat so se zbrali otroci iz cele vasi in se igrali igre z žogo, skrivalnice ali človek ne jezi se. Pozimi so se tudi smučali po domačem bregu.
Ob besedi počitnice je najprej pomislila na sprostitev in čas, ko ni bilo šole.
Prvič je videla morje v osmem razredu, ko so šli na koncu leta s šolo za dva dni v Rovinj. Peljali so se z vlakom. Zanimivo je bilo prvič videti in okusiti morje. Za mnoge je bilo to prvo srečanje z modrim Jadranom. A ta dva dneva ji je zagrenilo sonce, ker jo je opeklo, pa tudi plavati ni znala, zato se je namakala v bolj plitvi vodi. Vendar je bilo vseeno nepozabno doživetje, saj so se ves čas zabavali, za prehrano je bilo poskrbljeno v bližnji menzi, zvečer je igrala glasba.
Po zabavi so odšli spat v lesene hiške s pogradi.
Ko se je poročila, je gospa Mira dopustovala s svojo družino na otoku Rabu v Supetarski Dragi. Prebivali so pri hrvaški družini v apartmaju. Apartma je bil lepo urejen in dobro opremljen. Na počitnice so se odpeljali s svojim avtom, nato pa do otoka s trajektom, kar je bila zanimiva izkušnja. Na Rabu so se kopali, žogali in igrali karte. Veliko so se sprehajali, si razgledovali mesto in kupovali spominke.
Počitnikovanje je potekalo preko železnice, kjer je bil zaposlen mož gospe Mire. Zainteresirani so se morali prijaviti, nato je posebna komisija te prijave pregledala in se odločila komu bodo omogočili počitnice. Možno je bilo plačevanje na obroke, saj ni bilo poceni, vendar še vedno ceneje, kot če bi dopustovali v lastni režiji.
Za popestritev so se nekega dne odpeljali na izlet z barko. Veselili so se novih izkušenj in ogledov novih krajev na otoku. A na poti domov jih je zajela nevihta. Močno je pihalo in valovi so bili zelo visoki. Gospo Miro je bilo zelo strah, da se jim ne bi kaj zgodilo. Ker ni znala dobro plavati, se ne bi mogla rešiti, kaj šele njeno malo hčerkico. Na koncu se je vse srečno končalo in ko so pod nogami spet začutili trdna tla, so si oddahnili.
