Zadrečko lončarstvo je obrt, ki je že izumrla. Najstarejši pisni viri o tej ljudski obrti segajo v leto 1340, sicer pa se to omenja v arhivskih zapisih, nanj se spominjajo nekateri starejši pričevalci, obstaja pa še nekaj izdelkov kokarske lončarske obrti, ki jih hranijo v lokalnih muzejskih zbirkah in nekaterih muzejih v Sloveniji. Domača obrt se je prenašala iz roda v rod, lončarstvo pa je bila samostojna domača dopolnilna, ponekod pa glavna dejavnost.
Zadrečkih lončarjev ni več, obrt pa sodi med slovensko tradicionalno lončarstvo, ki si deli usodo nekaterih drugih izumrlih obrti. Obrt je nastala tako, da so domačini v Zadrečki dolini izdelovali glinene izdelke za vsakodnevno uporabo. Najstarejše pisno poročilo o zadrečkih lončarjih datira v leto 1340. V listini Marjeta Vrbovška in gornjegrajski opat Leopold omenjata dve kmetiji, eno v Kokarjah in drugo v Pustem polju, katerih posestnika sta bila lončarja Mihael in Konrad, ki sta pustila močan pečat.
Dodaten dokaz o obstoju lončarjev so rodbinska imena Lončar in v nemški obliki Hafner, ki so bila v 12. stoletju zapisana v davčnih zapisnikih gornjegrajske gospode v zadrečkem in savinjskem uradu. Natančnejši podatki o lončarjih pa segajo v 13. stoletje.
Obstajajo tudi najdbe iz Šentjanža in sicer žarna grobišča ter ostanki črnolončarske obrti, ki segajo v starejše obdobje železne dobe – halštatske dobe.
Literatura in viri:
F. Baš.: Stavbe in gospodarstvo na slovenskem podeželju, Ljubljana, 1984 (poglavje Zadrečki lončarji, str. 244-261)
S. Podrižnik: Kokarje skozi čas, Kokarje, 2011
