Zaključevanje aktivnega igranja zasedbe

 

»Če bi se spomnili nekaterih člankov o njih, bi lahko ugotovili, da so jih večinoma imenovali kot dober in perspektiven ansambel. Imeli so možnost doseči več, kot so, vendar pa so bili premalo organizacijsko zreli. Kot sami pravijo, so se na napakah dovolj naučili in pred njimi je novo obdobje.«[1]Ko se je konec leta 1980 zasedbi priključil klaviaturist Milan Lončina, o katerem so člani dejali: »Je odličen pianist in s svojim igranjem dodaja našim tonom nov spekter barv,«[2]je zasedba dobila mnogo novega zagona, nameravala je kupiti boljšo glasbeno opremo, se odpraviti na turnejo po Sloveniji in Jugoslaviji, začela pripravljati gradivo za LP ploščo itd. Leta 1981 so v ljubljanskem studiu Tivoli snemali osem avtorskih posnetkov za potrebe ljubljanskega radia, z  omenjenimi posnetki so se dogovarjali tudi z založbo Helidon, kjer naj bi izšel njihov album,[3] do realizacije katerega ni prišlo. 27. junija 1981 je Rudolfovo nastopilo v športni dvorani Marof v Novem mestu, kmalu zatem pa prenehalo z aktivnim delovanjem.

V osemdesetih je bil na Slovenskem čas punka, novega vala in drugih sodobnejših popularnoglasbenih zvrsti, katerim Rudolfovo s svojo glasbo ni zmoglo dosledno konkurirati. »Nekaj časa so sicer te nove in stare zvrsti rocka potekale vzporedno, potem pa ne več. S Pankrti smo celo nastopili nekajkrat skupaj … Rekel bi, da so se tedaj časi spremenili čez noč. Pojavila sta se punk in novi val. Kar naenkrat smo zaostali za trendi, kot da bi bili iz ne vem katerega obdobja. Spraševali so nas: ‘Igrate kaj od The Police ali kaj njim podobnega?’ pa smo rekli ‘ne.’ … Punk je bil popularen nekaj let in bi lahko našo glasbo ponovno igrali na odrih kakšno leto kasneje, vendar smo se tedaj že znotraj benda začeli med sabo nekoliko razhajati, tudi glasbeni okusi so bili različni, nastopil je nek konglomerat okusov, ki pa niso več sodili skupaj, in ni več prišlo do našega prepoznavnega zvoka,« je dejal Cveto Šali. »Vsak je začel delati svojo glasbo, iskati svojega tekstopisca oziroma je dajal sugestije članom zasedbe, kaj bo kdo igral pri njegovem komadu, s čimer se je izgubila identiteta Rudolfovega,« je podobno komentiral Andrej Blažon. Poleg tega so morali nekateri člani zasedbe odslužiti vojaški rok, drugi so si ustvarili družine, se zaposlili itd. 

Zdi se, da bi Rudolfovo, zaradi svoje glasbeno-besedilne originalnosti in vsesplošne slovenske prepoznavnosti, ob pomoči »menedžerja« oziroma konstantnega promotorja verjetno lahko naredilo odločnejši korak k dolgotrajnejšemu obstanku v slovenskem glasbenem ospredju. To bi morda pomenilo, da bi posneli svojo LP ploščo, se pogosteje uvrščali na slovenske popularnoglasbene lestvice, imeli več nastopov v ostalih slovenskih krajih, s svojo izvirno glasbo bolj in dalj časa vplivali na slovensko popularnoglasbeno produkcijo, distribucijo in potrošnjo. »Vsak misli, da bi lahko v danem času naredil še več. Če ocenim objektivno, ker smo bili všeč določeni skupini ljudi izven zasedbe, predvsem iz novinarskih vrst – Dragu Vovku, Stanetu Sušniku, Draganu Buliču in drugim, kot je Zvone Pelko, ki nam je naredil tudi ovitek male plošče, so nam ti precej pomagali pri naši prepoznavnosti … Ker smo mi celotno zadevo jemali bolj sproščeno, za zabavo, sem s tem, kar se je dogajalo z zasedbo, zadovoljen in ne pomislim, da bi lahko dosegli še kaj več,« je zaključil Tom Bartelj.  

Rudolfovo so skozi čas razvili svojevrstno avtorsko glasbo, ki se je razlikovala od drugih lokalnih, slovenskih, jugoslovanskih itd. zasedb. Vsekakor je zasedba Rudolfovo svojo avtorsko glasbo predstavila širši slovenski javnosti in vplivala na vzpostavitev izvirne lokalne popularnoglasbene scene, ki je postala prepoznavni del širšega slovenskega popularnoglasbenega »zemljevida«, novomeškim mlajšim glasbenim rodovom pa postavila vzor in temelj za ustvarjanje kakovostne popularne glasbe, kateri so zavestno oziroma podzavestno sledili.