Prve razglednice s podobami slovenskih krajev iz 80ih in prve polovice 90ih let 19. stoletja so povečini izdajali umetniški zavodi in založniške hiše iz večjih mest Avstro-Ogrske monarhije in Nemčije. Tako so tudi izdajatelji (in založniki) prvih razglednic Celja prihajali iz večjih urbanih središč: Lesk & Schwidernoch in Karl Schwidernoch z Dunaja, Karl Stücker in Carl Otto Hayd iz Münchna, Louis Glaser iz »prestolnice industrije razglednic« Leipziga; poleg naštetih so se v tem času s »kartončki s sliko« pečali še nekateri drugi. Najstarejšo razglednico s celjskim motivom, ki jo hranimo v Osrednji knjižnici Celje, je založil že omenjeni dunajski umetniški zavod Lesk & Schwidernoch. Na podlagi risbe v tehniki barvne litografije izdelana razglednica, ki poleg vedute mesta Celja prinaša še s cvetličnim motivom okrašeni mestni grb, ima v spodnjem delu odtisnjeno tudi številko 248, kar morebiti nakazuje na to, da je bila natisnjena zgodaj, najbrž leta 1892 ali celo že leto pred tem.
S pričetkom »zlate dobe razglednic« (1897-1918) se je število založnikov močno povečalo in tako so se večjim, že uveljavljenim tedaj pridružili še drugi, v Celju zlasti lastniki knjigarn in papirnic.
Do začetka 20. stoletja je bilo na Slovenskem natisnjenih le majhno število razglednic, kasneje pa to nalogo v vedno večji meri prevzemajo domače tiskarne. Nekaj celjskih razglednic so v obdobju do razpada podonavske monarhije leta 1918 natisnili tudi »nemška« Vereinsbuchdruckerei Celeja ter »slovenski« tiskarna Dragotina Hribarja in Zvezna tiskarna Celje. Da v tem obdobju še zdaleč ni bilo vseeno, kakšno motiviko razglednic »sme« kdo založiti ali tiskati, navsezadnje priča tudi zgodbica iz celjskega časopisja: V sredini številki piše tukajšnje glasilo nemških trgovcev in obrtnikov [Deutsche Wacht, op. a.], da je »Zvezna tiskarna« tiskala razglednice »Nemškega doma« – in baje iz dobičkaželjnosti zatajila svoj narodni značaj. O napetem mednacionalnem ozračju, ki je vladalo med celjskimi Nemci in Slovenci na predvečer konca habsburške ere, z izborom motivov, okrasjem in napisi tako pričajo tudi razglednice.
Prav napisi, ki so bili pri večjem delu razglednic izključno nemški, v manjšem pa le slovenski (dvojezičnih slovensko-nemških je bilo malo), so bili v dobi izostrenih nacionalnih bojev – razumljivo – pogost kamen spotike. »Marica« v »glasilu slovenskega ženstva« Slovenka leta 1897 o tem piše: Ako hočeš z divnih naših krajev pozdraviti svoje prijatelje ter jim poslati dopisnico z razgledom, da vidijo vsaj na papirji divne kraje, po katerih je tebi dano hoditi — pošiljati moraš iz samih slovenskih krajev – nemški pozdrav. In nadaljuje: Tudi v Narodnem domu v Celji prodajali so dopisnice samo z »Grussom« (?!), ko bi vsaj v slovenskem domu pustili nas v miru z Grussom! Ali bi se res ne izplačalo napraviti v Celji slovenskih dopisnic?
Razglednice z napisi v slovenskem jeziku je že prav kmalu zatem v Celju prvi začel izdajati založnik in tiskar Dragotin Hribar. Nacionalno in/ali komercialno motivirana odločitev založnikov in izdajateljev, da na posamezni razglednici uporabi napis v tem ali onem (ali obeh) jeziku, je seveda marsikoga razburjala, prizadeti pa so se pogosto odzvali tako, da so napis v neljubem jeziku prečrtali in dopisali svojega.
Sodna oblast je razpečevanje različnega tiskanega gradiva, katerega vsebina je bila iz kakršnega koli razloga sporna, pogosto prepovedala, zahtevala pa je tudi uničenje preostale zaloge. Takšen ukrep je leta 1899 doletel tudi razglednico, ki je izšla v založništvu Celjana Fritza Rascha, natisnila pa jo je domača tiskarna Celeja. O takšnih »prepovedanih razglednicah« je poročalo tedanje časopisje.
Potrebe po izdajanju vedno novih razglednic s pestro paleto motivov so zaradi različnih dejavnikov v času do Vélike vojne stalno rasle. V Celju so sodeč po količini izdanih razglednic željam dopisovalcev in vnemi zbirateljev v veliki meri skušali zadostiti celjski knjigarnarji Rasch, Adler ter Goričar in Leskovšek.