Gostja 37. srečanja v nizu mesečnih večernih klepetov z »Zanimivimi Izolani« je bila Ana Rodin.
Ana Rodin se je rodila leta 1944 v Škofji Loki, kjer je živela do svojega dvanajstega leta. Njena mama je bila po poklicu trgovka, vendar je raje ostala doma in se posvečala vzgoji svojih treh otrok. Leta 1955 je njen oče dobil službo v Piranu, leta 1956 pa so se tja preselili še ostali družinski člani. Oče je delal pri Splošni plovbi Piran kot čuvaj garaže.
Ana Rodin je v Piranu dokončala osemletko. Njena mama je že v Škofji Loki delala pri športnem društvu Partizan. Bila je Sokolovka. Ko je prišla v Piran, je tudi tam začela z vodenjem telovadbe. Ker je vaditeljev primanjkovalo, se ji je pridružila še njena hči Ana, ki je z dvanajstimi leti že vodila cicibanke. S trinajstimi leti je že naredila prednjaški izpit za vaditelja in odslej vodila orodno telovadbo ter igrala rokomet.
Eno leto je obiskovala srednjo ekonomsko šolo v Kopru, nato pa se je vpisala na srednjo šolo za telesno vzgojo, ki so jo takrat ustanovili v Mariboru. V štirih letih je šolo kljub pomanjkanju in domotožju uspešno končala. Leta 1964 je začela poučevati telesno vzgojo na osnovni šoli v Piranu. Tam je ostala do leta 1975, ko se je z možem in dvema otrokoma preselila v večje stanovanje v Izolo, kjer se je spet zaposlila kot učiteljica telesne vzgoje v osnovni šoli Vojke Šmuc. Od leta 1989 do upokojitve 1999 je ponovno poučevala piranske otroke in mladino. Vodila je tudi izvenšolske dejavnosti: rokomet, orodno telovadbo, atletiko, košarko, odbojko, tek, športne igre, telovadne akademije, ritmiko, pa še nogomet za fante. Otroke je pripravljala in jih vodila na tekmovanja. Imeli so jo radi in so ji zaupali in marsikdo je šel kasneje prav zaradi njenega zgleda študirat naprej v Ljubljano, na fakulteto za telesno vzgojo.
V Piranu je ustanovila športno društvo. Leta 1972 je ustanovila še šolsko športno društvo Biser.
V času službovanja se je še ogromno dodatno izobraževala. Naredila je tudi višjo šolo za telesno vzgojo v Ljubljani. Njena diplomska naloga ima naslov Razvoj ženskega rokometa v Piranu. Udeleževala se je tudi vseh seminarjev.
Po upokojitvi je ostala še naprej aktivna. Dolgo je vodila ure telovadbe za starejše, sicer pa rada hodi, plava, bere. Ukvarja se z vnuki, v veselje ji je delo z računalnikom. Je stalna in zvesta obiskovalka Mestne knjižnice Izola in mnogih prireditev v tem mestu.
Pripravila Špela Pahor
Ana Rodin je v Piranu dokončala osemletko. Njena mama je že v Škofji Loki delala pri športnem društvu Partizan. Bila je Sokolovka. Ko je prišla v Piran, je tudi tam začela z vodenjem telovadbe. Ker je vaditeljev primanjkovalo, se ji je pridružila še njena hči Ana, ki je z dvanajstimi leti že vodila cicibanke. S trinajstimi leti je že naredila prednjaški izpit za vaditelja in odslej vodila orodno telovadbo ter igrala rokomet.
Eno leto je obiskovala srednjo ekonomsko šolo v Kopru, nato pa se je vpisala na srednjo šolo za telesno vzgojo, ki so jo takrat ustanovili v Mariboru. V štirih letih je šolo kljub pomanjkanju in domotožju uspešno končala. Leta 1964 je začela poučevati telesno vzgojo na osnovni šoli v Piranu. Tam je ostala do leta 1975, ko se je z možem in dvema otrokoma preselila v večje stanovanje v Izolo, kjer se je spet zaposlila kot učiteljica telesne vzgoje v osnovni šoli Vojke Šmuc. Od leta 1989 do upokojitve 1999 je ponovno poučevala piranske otroke in mladino. Vodila je tudi izvenšolske dejavnosti: rokomet, orodno telovadbo, atletiko, košarko, odbojko, tek, športne igre, telovadne akademije, ritmiko, pa še nogomet za fante. Otroke je pripravljala in jih vodila na tekmovanja. Imeli so jo radi in so ji zaupali in marsikdo je šel kasneje prav zaradi njenega zgleda študirat naprej v Ljubljano, na fakulteto za telesno vzgojo.
V Piranu je ustanovila športno društvo. Leta 1972 je ustanovila še šolsko športno društvo Biser.
V času službovanja se je še ogromno dodatno izobraževala. Naredila je tudi višjo šolo za telesno vzgojo v Ljubljani. Njena diplomska naloga ima naslov Razvoj ženskega rokometa v Piranu. Udeleževala se je tudi vseh seminarjev.
Po upokojitvi je ostala še naprej aktivna. Dolgo je vodila ure telovadbe za starejše, sicer pa rada hodi, plava, bere. Ukvarja se z vnuki, v veselje ji je delo z računalnikom. Je stalna in zvesta obiskovalka Mestne knjižnice Izola in mnogih prireditev v tem mestu.
Pripravila Špela Pahor
