Gost 36. srečanja v nizu mesečnih večernih klepetov z »Zanimivimi Izolani« je bil Anton Juriševič – Tonček.
Anton Juriševič – Tonček je upokojeni sanitarni inšpektor in sekretar na izolskem Rdečem križu, kot najstarejši mestni svetnik je bil za kratek čas celo nadomestni župan Izole.
Rodil se je leta 1933 na Baredih nad Izolo, takrat so rekli »Isola via Bare’«. Doma so imeli kmetijo, a starši so bili razumevajoči in so Antoninu, kakor so ga klicali, omogočili šolanje. Nižjo gimnazijo je zaključil v Portorožu, šolanje za sanitarnega tehnika pa v Ljubljani. Leta 1953 se je preselil v Izolo, ki je bila takrat, se spominja, precej ruralna. »Tam, kjer sedaj stojijo štiri stolpnice in kjer je kino, so bili sami vinogradi, praktično sredi mesta, in ljudje iz mesta so doma imeli živino«, se tistih časov spominja Tonček. Ravno zaradi tega je imel kot sanitarni inšpektor vedno polne roke dela. Obstajal je nek zakon, ki je določeval, da mora biti živina od kraja bivanja oddaljena 50 metrov in ljudem v mestu je to povzročalo velike težave. Po 24-ih letih je začutil, da potrebuje spremembo in tako je do upokojitve služboval kot sekretar na izolskem Rdečem križu. Spoznal je, kakšen obraz imata lahko stiska in revščina, videl je prihajati begunce iz nekdanjih republik skupne domovine, ki so z vrečkami v roki pribežali pred grozotami vojne.
A zgolj služba ni bila nikoli vse njegovo življenje. Tonček je namreč član izolskih tabornikov vse od njihove ustanovitve, opravljal je vse funkcije od navadnega tabornika do starešine in je še dandanes njihov blagajnik. Stik z naravo je našel na svoji kmetijici na Medljanu, kjer poleg oljk in vina prideluje tudi svoj mir. Svojo družabno plat pa izživi na izletih, ki jih organizira v okviru Kluba prijateljev Izole, s katerim so prepotovali dobršen del V in Z Evrope.
Rodil se je leta 1933 na Baredih nad Izolo, takrat so rekli »Isola via Bare’«. Doma so imeli kmetijo, a starši so bili razumevajoči in so Antoninu, kakor so ga klicali, omogočili šolanje. Nižjo gimnazijo je zaključil v Portorožu, šolanje za sanitarnega tehnika pa v Ljubljani. Leta 1953 se je preselil v Izolo, ki je bila takrat, se spominja, precej ruralna. »Tam, kjer sedaj stojijo štiri stolpnice in kjer je kino, so bili sami vinogradi, praktično sredi mesta, in ljudje iz mesta so doma imeli živino«, se tistih časov spominja Tonček. Ravno zaradi tega je imel kot sanitarni inšpektor vedno polne roke dela. Obstajal je nek zakon, ki je določeval, da mora biti živina od kraja bivanja oddaljena 50 metrov in ljudem v mestu je to povzročalo velike težave. Po 24-ih letih je začutil, da potrebuje spremembo in tako je do upokojitve služboval kot sekretar na izolskem Rdečem križu. Spoznal je, kakšen obraz imata lahko stiska in revščina, videl je prihajati begunce iz nekdanjih republik skupne domovine, ki so z vrečkami v roki pribežali pred grozotami vojne.
A zgolj služba ni bila nikoli vse njegovo življenje. Tonček je namreč član izolskih tabornikov vse od njihove ustanovitve, opravljal je vse funkcije od navadnega tabornika do starešine in je še dandanes njihov blagajnik. Stik z naravo je našel na svoji kmetijici na Medljanu, kjer poleg oljk in vina prideluje tudi svoj mir. Svojo družabno plat pa izživi na izletih, ki jih organizira v okviru Kluba prijateljev Izole, s katerim so prepotovali dobršen del V in Z Evrope.
Pripravila Ksenija Orel
