Leta 1869 je bil sprejet zakon o obveznem osnovnem šolstvu in po tem zakonu so morale tudi deklice hoditi v osnovno šolo. Kmalu zatem je začelo primanjkovati moških učiteljev in tako so v ta poklic množično vstopale tudi ženske. Na prelomu stoletja so beležili že okoli 40 odstotkov učiteljic, leta 1910 pa so že predstavljale večino.
Vendar pa je bil položaj učiteljic povsem neenakopraven z moškimi. Za ženske je veljal celibat, če se pa se je učiteljica poročila, je morala zapustiti ta poklic. Prav tako ni imela več pravice do pokojnine. Tako je bilo včasih, danes je bistveno drugače; popolnoma enako pa ostaja dejstvo, da je učiteljski poklic poslanstvo. S tem se povsem strinja tudi Lilijana Hrvatin, ki se je kot učiteljica predstavila na marčevskem večernem klepetu z »Zanimivimi Izolani« v Mestni knjižnici Izola. V pogovoru z voditeljico Natašo Benčič je dejala, da je učitelj je lahko le tisti, ki ima iskreno rad otroke, ki jih začuti in rad dela z njimi.
Lilijana Hrvatin je sicer že šesto leto pomočnica ravnateljice na Osnovni šoli Livade v Izoli, vendar jo na učiteljevanje vežejo dolgoletne poklicne in osebne izkušnje ter številni spomini, ki ji vsakič znova prikradejo nasmešek na obraz. Da bo učiteljica, je vedela že v prvem razredu, vendar se je v osmem razredu, na začudenje mnogih, odločila, da bo raje frizerka. V Ljubljani se je pridno izobraževala za urejevalko pričesk, vse dokler ji kemikalije v frizerskih preparatih niso pokvarile načrtov: sprožile so ji hudo alergijsko reakcijo zaradi katere je misel o frizerskem poklicu morala obesiti na klin. Šolanje je sicer uspešno zaključila, toda prekvalifikacija je bila nujna. Prijateljica Alenka Gerželj, danes direktorica koprske ljudske univerze, jo je spodbudila, da se je vpisala na maturitetni tečaj in tako uspešno zaključila srednjo šolo, s katero si je zagotovila vpis na Pedagoško akademijo v Kopru. Učila se je v poletnem času, v tajnosti, kajti za njene načrte je vedela le peščica izbranih ljudi. Sama pri sebi je spoznala, da zmore več in zanjo je bila to dobra popotnica za nadaljnji študij. Takoj po zadnjem uspešno opravljenem izpitu je sestavila in odposlala okrog 50 vlog za zaposlitev na delovno mesto učiteljice razrednega pouka – za področje od Pirana do Bovca, in prvi so ji odgovorili iz majhnega kraja pri Idriji. Stopila je na avtobus, se odpeljala v Idrijo, se tam pogovorila z ravnateljem osnovne šole in ne da bi sploh videla podružniške šole, podpisala enoletno pogodba. To je bila zanjo edinstvena izkušnja. V enem samem razredu je učila 9 otrok, ki so glede na svojo starost obiskovali prvi, drugi ali tretji razred. Prebivala je v stanovanju, ki je bilo del šole in se uspešno vključila v vaško skupnost. Po enem letu se je vrnila v Izolo, kjer je sprejela delovno mesto učiteljice na OŠ Vojke Šmuc. Učila je drugi in četrti razred, starejše kolegice so ji s svojimi nasveti pri prvih korakih v številčno velikih razredih nesebično stale ob strani. Ko je v Izoli zrasla nova šola, je zamenjala naslov službe, a je še vedno poučevala. Šele zadnja leta je pomočnica ravnateljice in v razred vstopa le še kot »suplentka«.
Seveda pogovor ni mogel zaobiti niti razlik med današnjo generacijo osnovnošolcev in generacijo izpred 20-ih, 30-ih let. Medtem ko je bila pred 20., 30. leti medsebojna pomoč med sošolci nekaj povsem običajnega, so danes na tem področju aktualni predvsem t.i. inštruktorji za vse možne predmete; marsikdaj, ugotavlja Lilijana Hrvatin, je v razredu težko najti »prostovoljca«, ki bi odsotnemu sošolcu odnesel svoje zapiske ali učiteljev učni list. Razlike so prav tako v načinu preživljanja prostega časa; eni in drugi generaciji pa je skupen pogled na »idealnega« učitelja: obe radi vidita, da učitelji učence spoštujejo, da učitelji na njih ne vpijejo, da jim znajo prisluhniti, da upoštevajo njihova mnenja ipd. Ocenjevanje, pravično in nepristransko, pa je bilo učiteljici Lilijani Hrvatin najtežje med vsemi učiteljskimi opravili.
Lilijana Hrvatin je Izolanka že od ranega otroštva. Odraščala je v brezskrbni igri na prostem v središču mesta in ne predstavlja si, da bi živela kje drugje, kot tukaj. Svoj poklic obožuje in želi si, da bi se naša družba zavedala pomena kakovostne šole.