Gostja 49. srečanja v nizu mesečnih večernih klepetov z »Zanimivimi Izolani« je bila Mirela Ivančič.
Strunjančanka Mirela Ivančič je pravzaprav tudi Izolanka, saj si v našem mestu služi svoj vsakdanji kruh, njena hči v Izoli obiskuje osnovno šolo, tu je še vedno njena mamica in tukaj počivajo vsi njej najdražji.
Strunjan je kraj, kamor se je kot petletna deklica s starši preselila iz Pazina in je kraj, kjer je spoznala čare obdelovanja istrske zemlje, te iste zemlje, ki jo je zavoljo študija zapustila, a se naposled k njej tudi vrnila, zato ker jo njene oljke in njen sadovnjak potrebujeta enako kot ona potrebuje njiju. Tudi zato, ker jo ljubezen do Istre v vseh njenih odtenkih – od pokrajine, arhitekture, navad in običajev, glasbe in zvokov vedno znova privabi v vrtinec prvinskosti, ki ga doživlja na zemlji, na kateri se čuti doma.
Mirela Ivančič je bila nekaj let vodja izolske stanovanjske skupine Mimoza, pred tem pa je bila zaposlena najprej kot socialna delavka in pozneje še kot sekretarka na izolskem Rdečem križu. Stanovanjska skupina Mimoza je zrasla v isti hiši, ki je bila dolga leta njen dom in v kateri je davnega leta 1980 pa vse do svoje razpustitve delovala legendarna skupina Istranova. Mimoza je danes nadomestni dom devetim odraslim ljudem s posebnimi potrebami, kjer jim ob strani stoji pet zaposlenih. Delo poteka 24 ur dnevno, nočna izmena se za zaposlene zaključi ob 7:30, ko varovanci zapustijo svoj dom in se odpravijo na delo. Največ jih ostane v Izoli, nekatere med njimi tudi srečujemo ob uresničevanju t.i. zelenega programa oz. urejanja okolice, nekateri pa odidejo v Koper ali v Lucijo. Vračajo se po 14. uri. Takrat se za zaposlene začne delovni dan. V popoldanskem času se varovanci udeležujejo različnih športnih aktivnosti, radi zahajajo tudi k dejavnostim, ki jih zanje prireja izolsko društvo prijateljev mladine, včasih gredo samo na sprehod po Izoli, radi zahajajo tudi v knjižnico, kjer večkrat tudi razstavljajo svoje v delavnicah VDC narejene izdelke, tu in tam se ob kegljanju družijo na Fijerogi, ob vsem tem pa še sami skrbijo za red in čistočo v hiši. Varovanci seveda ohranjajo stik tudi s svojo primarno družino, ki jo navadno obiskujejo ob praznikih oziroma po želji.
Mireli Ivančič, ki je zdaj zaposlena v lucijskem centru, je zvestoba sami sebi najpomembnejša. Odlikujeta jo skromnost in marljivost, zlasti pa srčna kultura in predanost svojemu poklicu.
Ksenija Orel
Strunjan je kraj, kamor se je kot petletna deklica s starši preselila iz Pazina in je kraj, kjer je spoznala čare obdelovanja istrske zemlje, te iste zemlje, ki jo je zavoljo študija zapustila, a se naposled k njej tudi vrnila, zato ker jo njene oljke in njen sadovnjak potrebujeta enako kot ona potrebuje njiju. Tudi zato, ker jo ljubezen do Istre v vseh njenih odtenkih – od pokrajine, arhitekture, navad in običajev, glasbe in zvokov vedno znova privabi v vrtinec prvinskosti, ki ga doživlja na zemlji, na kateri se čuti doma.
Mirela Ivančič je bila nekaj let vodja izolske stanovanjske skupine Mimoza, pred tem pa je bila zaposlena najprej kot socialna delavka in pozneje še kot sekretarka na izolskem Rdečem križu. Stanovanjska skupina Mimoza je zrasla v isti hiši, ki je bila dolga leta njen dom in v kateri je davnega leta 1980 pa vse do svoje razpustitve delovala legendarna skupina Istranova. Mimoza je danes nadomestni dom devetim odraslim ljudem s posebnimi potrebami, kjer jim ob strani stoji pet zaposlenih. Delo poteka 24 ur dnevno, nočna izmena se za zaposlene zaključi ob 7:30, ko varovanci zapustijo svoj dom in se odpravijo na delo. Največ jih ostane v Izoli, nekatere med njimi tudi srečujemo ob uresničevanju t.i. zelenega programa oz. urejanja okolice, nekateri pa odidejo v Koper ali v Lucijo. Vračajo se po 14. uri. Takrat se za zaposlene začne delovni dan. V popoldanskem času se varovanci udeležujejo različnih športnih aktivnosti, radi zahajajo tudi k dejavnostim, ki jih zanje prireja izolsko društvo prijateljev mladine, včasih gredo samo na sprehod po Izoli, radi zahajajo tudi v knjižnico, kjer večkrat tudi razstavljajo svoje v delavnicah VDC narejene izdelke, tu in tam se ob kegljanju družijo na Fijerogi, ob vsem tem pa še sami skrbijo za red in čistočo v hiši. Varovanci seveda ohranjajo stik tudi s svojo primarno družino, ki jo navadno obiskujejo ob praznikih oziroma po želji.
Mireli Ivančič, ki je zdaj zaposlena v lucijskem centru, je zvestoba sami sebi najpomembnejša. Odlikujeta jo skromnost in marljivost, zlasti pa srčna kultura in predanost svojemu poklicu.
Ksenija Orel
