Gost 45. srečanja v nizu mesečnih večernih klepetov z »Zanimivimi Izolani« je bil Nevio Škrlič.
Nevio Škrlič, doma iz vasice Korte nad Izolo, je poštar z veliko torbo in velikim srcem. Svoj poklic s predanostjo opravlja že več kot 30 let.
Začel je kot sedemnajstletni fant. Všeč mu je bila misel, da se bo vozil z mopedom. Sčasoma pa je spoznal tudi ostale čare tega poklica: svež zrak, stiki z ljudmi, različni pripetljaji. Delovni dan se sicer začne že zelo zgodaj, pred 6. uro, z razporejanjem pošte, ki iz Ljubljane ? preko Kopra ? prispe v Izolo. Na »potovniku«, delovni mizi, na kateri so navedene vse ulice v Izoli, s sodelavci razvrstijo pošto, ki se pozneje znajde v naših nabiralnikih ali poštnih predalih. V zadnjih nekaj letih pa svojo težo poštarski torbi primaknejo tudi reklamni izvodi. Njegov okoliš je staro mestno jedro. Veseli ga, ko ljudem prinaša voščila in razglednice.
Kot poštar bi lahko o svojih prigodah napisal zajetno knjigo. Na primer tisto o srečanju s pasjo družino. Da psi ne marajo poštarjev, je Nevio Škrlič izkusil na lastni koži. Pred leti je imel eno takšno bližnje srečanje pasje vrste. Nič hudega sluteč se je približeval hiši, a pes in psica, novopečena starša mladičev volčjakov, sta se zapodila proti njemu. Naš poštar je švignil na drevo in tam dobesedno preživel pol dneva, vse dokler se gospodar ni vrnil iz službe.
Pripravila Ksenija Orel
Začel je kot sedemnajstletni fant. Všeč mu je bila misel, da se bo vozil z mopedom. Sčasoma pa je spoznal tudi ostale čare tega poklica: svež zrak, stiki z ljudmi, različni pripetljaji. Delovni dan se sicer začne že zelo zgodaj, pred 6. uro, z razporejanjem pošte, ki iz Ljubljane ? preko Kopra ? prispe v Izolo. Na »potovniku«, delovni mizi, na kateri so navedene vse ulice v Izoli, s sodelavci razvrstijo pošto, ki se pozneje znajde v naših nabiralnikih ali poštnih predalih. V zadnjih nekaj letih pa svojo težo poštarski torbi primaknejo tudi reklamni izvodi. Njegov okoliš je staro mestno jedro. Veseli ga, ko ljudem prinaša voščila in razglednice.
Kot poštar bi lahko o svojih prigodah napisal zajetno knjigo. Na primer tisto o srečanju s pasjo družino. Da psi ne marajo poštarjev, je Nevio Škrlič izkusil na lastni koži. Pred leti je imel eno takšno bližnje srečanje pasje vrste. Nič hudega sluteč se je približeval hiši, a pes in psica, novopečena starša mladičev volčjakov, sta se zapodila proti njemu. Naš poštar je švignil na drevo in tam dobesedno preživel pol dneva, vse dokler se gospodar ni vrnil iz službe.
Pripravila Ksenija Orel
