Gostja 27. srečanja v nizu mesečnih večernih klepetov z »Zanimivimi Izolani« je bila Slavica Nastovski.
Njena družina se je v zgodnjih 60-ih iz Bjelovarja preselila v Izolo. Takrat je Slavica prvič videla morje. Za razliko od krajev, od koder je prišla, je bila Izola zanjo en velik kamen. Tiste jeseni je začela obiskovati 6. razred osnovne šole in se takoj spoprijateljila s sošolkami, s katerimi se še danes srečuje. Tudi jezikovna bariera je bila kmalu premagana. Družina se je ukvarjala z gostinstvom, zato zanjo ni bilo počitnic. Pomagala je v strežbi, delala je v kuhinji, za točilnim pultom. Oče jo je že vpisal na ekonomsko šolo, ona pa se je že veliko pred tem odločila, da bo postala kvalificirana medicinska sestra. Medicinska šola je takrat še domovala v prostorih samostana v Piranu. Njena generacija je bila prva, ki se je lahko vpisala na 4-letni srednješolski program medicinske nege. Pred tem je obstajal le dvoletni program za bolničarja. Za Slavico so bila to nepozabna leta. Z nasmeškom se spominja, kako so dekleta, v uniformi, na kosilo odhajala v vrsti po dve skupaj, držeč se za roke. Spremljala jih je ravnateljica. In čeprav je bila iz Izole, je eno leto živela v internatu. Že takrat so jih učili dežuranja, vstajanja ob 5. uri, pripraviti so morale zajtrk za vse. Gojenke te šole niso smele nositi nakita, nohti so morali biti kratki in niti v sanjah ne manikirani. Slavica je v šoli blestela, še najbolj so ji bili na kožo pisani strokovni predmeti. Po uspešno opravljeni maturi je kmalu našla svojo prvo zaposlitev na infekcijskem oddelku izolske bolnišnice. Tam je ostala le kratek čas, saj je svojo poklicno pot nadaljevala na oddelku za intenzivno nego na kirurgiji izolske bolnišnice, kjer je ostala dobrih osem let, potem pa sprejela službo v izolskem Zdravstvenem domu, kjer je bila narava dela bistveno drugačna. Predvsem je (bilo) neprimerno več administrativnega dela, čeprav je bilo in je še vedno temeljno poslanstvo tega poklica, kjerkoli se izvaja, človeška toplina, ki jo izžareva dobra medicinska sestra. Prave ginekološke ambulante takrat v Izoli še ni bilo. V takratnem izolskem Zdravstvenem domu je dvakrat tedensko delovala nekakšna ginekološka služba, sicer pa so se pacientke morale odpraviti v Piran. Čisto prava ginekološka ambulanta se je odprla nekaj let pozneje na dislocirani enoti, v Ulici Osvobodilne Fronte, kar je bila nedvomno prednost, saj je ravno fizična ločenost od preostalega zdravstvenega doma, za mnoge ženske tistega časa predstavljala večjo diskretnost. Tisti prostori so bili med najsodobnejšimi tistega časa, a ultrazvoka kljub vsemu takrat še ni bilo oz. je bil na voljo le za res izredne primere. S seboj ga je za svoje preglede prinašal in odnašal dr. Sancin iz Milj pri Trstu. V službi v ginekološki ambulanti je Slavica Nastovski ostala vse do upokojitve, se pravi celih 28 let.
Danes je srečno upokojena medicinska sestra. Je mati dveh hčera in nonica dvema vnukoma. Je tudi slikarka in članica izolskega društva LIK. Njeno lastno prepričanje, je, da greš lahko z barvami proti slabi volji. Ukvarja se še z oblikovanjem keramike. Slavica je tudi prostovoljka na Rdečem križu, kjer ob sredah meri krvni pritisk in raven sladkorja v krvi. Je med ženami, ki so v Izoli ustanovila andragoško društvo za 3. življenjsko obdobje imenovano Morje, ki je svoja vrata odprlo januarja 2008.
Danes je srečno upokojena medicinska sestra. Je mati dveh hčera in nonica dvema vnukoma. Je tudi slikarka in članica izolskega društva LIK. Njeno lastno prepričanje, je, da greš lahko z barvami proti slabi volji. Ukvarja se še z oblikovanjem keramike. Slavica je tudi prostovoljka na Rdečem križu, kjer ob sredah meri krvni pritisk in raven sladkorja v krvi. Je med ženami, ki so v Izoli ustanovila andragoško društvo za 3. življenjsko obdobje imenovano Morje, ki je svoja vrata odprlo januarja 2008.
Ksenija Orel