Gost 28. srečanja v nizu mesečnih večernih klepetov z »Zanimivimi Izolani« je bil Tomislav Klokočovnik.
Kot večina Izolanov, je tudi Tomi, kot so ga klicali vrstniki, poleti na kopališču pri izolskem svetilniku preživljal svoj prosti čas, kar ga je pač bilo. Že kot gimnazijec je namreč poprijel za vrsto najrazličnejših počitniških del za dijake in študente: v Mehanotehniki je delal za tekočim trakom, kar se mu še danes zdi daleč najtežje, najbolj frustrirajoče delo, v Luki je nosil težke vreče. Obenem pa je, ko je le bilo možno, asistiral svojemu očetu na urgenci ali v operacijski sobi izolske bolnišnice. Vse to je imelo nanj velik vpliv in pravzaprav je vedno vedel, da bo postal kirurg.
Po zaključeni maturi na koprski gimnaziji je poletje preživel v Londonu. Želel si je, da bi tam vpisal študij medicine, vendar se je potem raje vpisal na ravno tako ugledno medicinsko fakulteto v Padovi. Enkrat mesečno se je vračal domov, na okrepčilno juho in če je izpite uspešno opravil, tudi na sobotni potep po diskotekah. Bil je študent z jasno zastavljenimi cilji. Po uspešno zaključenem študiju se mu je ponujala specializacija v Milanu, vendar se je zaradi domotožja raje vrnil v domače loge, kjer pa si je moral vsak novopečeni zdravnik dve leti nabirati »kilometrino« najprej v splošni praksi. Vendar je vsako popoldne, vsak praznik »skočil« v izolsko bolnišnico, da bi kaj zašil ali kaj malega operiral, samo da bi si nabral koristnih izkušenj. Končno je le dobil odobreno specializacijo in v razmeroma kratkem času, v treh letih in pol, je na podlagi dejstva, da je imel že veliko opravljenih operacij, končno le postal kirurg. Oddelek za kirurgijo srca in ožilja na Kliničnem centru v Ljubljani je bil nekomu, ki ni prihajal iz elitne družbe ljubljanskih zdravnikov, nedostopen, vendar naključje je želelo, da so ga videli operirati in tako so ga povabili medse. Njegova prva šefinja je bila v takratni Jugoslaviji edina kirurginja, Jolanda Jezernik. Od takrat se je nekaj let vsak dan vozil v službo v Ljubljano.
Prva leta v Ljubljani so bila težavna, okolje neizprosno. Na svojem področju je tehnično postajal vse boljši, vendar mu je pisanje člankov povzročalo velike težave, a se nikakor ni vdal. V tem času je najprej magistriral na Zagrebški Medicinski fakulteti, na prelomu tisočletja pa še doktoriral na Ljubljanski Medicinski fakulteti, vmes pa je bil nekajkrat tudi v ZDA, v Houstonu, na svetovno priznani »srčni bazi«, kjer je izpopolnjeval svoje znanje iz kardiovaskularne kirurgije. Tja se je vrnil tudi kot predavatelj. Metodo, o kateri je predaval, je ravno on ponesel v svet.
Njegova najdaljša operacija je trajala 42 ur in temu človeku so v tem času zamenjali vse žile v vseh udih.
Kandidiral je tudi za župana Izole. V politiko je šel z jasno definiranimi cilji, sploh pa se je želel vrniti v Izolo in izolsko Splošno bolnišnico razviti v sodobni klinični center, Izoli pa dati nov zagon, novo podobo, nova delovna mesta, ki bi nastala z uveljavitvijo zdraviliškega turizma.
Po zaključeni maturi na koprski gimnaziji je poletje preživel v Londonu. Želel si je, da bi tam vpisal študij medicine, vendar se je potem raje vpisal na ravno tako ugledno medicinsko fakulteto v Padovi. Enkrat mesečno se je vračal domov, na okrepčilno juho in če je izpite uspešno opravil, tudi na sobotni potep po diskotekah. Bil je študent z jasno zastavljenimi cilji. Po uspešno zaključenem študiju se mu je ponujala specializacija v Milanu, vendar se je zaradi domotožja raje vrnil v domače loge, kjer pa si je moral vsak novopečeni zdravnik dve leti nabirati »kilometrino« najprej v splošni praksi. Vendar je vsako popoldne, vsak praznik »skočil« v izolsko bolnišnico, da bi kaj zašil ali kaj malega operiral, samo da bi si nabral koristnih izkušenj. Končno je le dobil odobreno specializacijo in v razmeroma kratkem času, v treh letih in pol, je na podlagi dejstva, da je imel že veliko opravljenih operacij, končno le postal kirurg. Oddelek za kirurgijo srca in ožilja na Kliničnem centru v Ljubljani je bil nekomu, ki ni prihajal iz elitne družbe ljubljanskih zdravnikov, nedostopen, vendar naključje je želelo, da so ga videli operirati in tako so ga povabili medse. Njegova prva šefinja je bila v takratni Jugoslaviji edina kirurginja, Jolanda Jezernik. Od takrat se je nekaj let vsak dan vozil v službo v Ljubljano.
Prva leta v Ljubljani so bila težavna, okolje neizprosno. Na svojem področju je tehnično postajal vse boljši, vendar mu je pisanje člankov povzročalo velike težave, a se nikakor ni vdal. V tem času je najprej magistriral na Zagrebški Medicinski fakulteti, na prelomu tisočletja pa še doktoriral na Ljubljanski Medicinski fakulteti, vmes pa je bil nekajkrat tudi v ZDA, v Houstonu, na svetovno priznani »srčni bazi«, kjer je izpopolnjeval svoje znanje iz kardiovaskularne kirurgije. Tja se je vrnil tudi kot predavatelj. Metodo, o kateri je predaval, je ravno on ponesel v svet.
Njegova najdaljša operacija je trajala 42 ur in temu človeku so v tem času zamenjali vse žile v vseh udih.
Kandidiral je tudi za župana Izole. V politiko je šel z jasno definiranimi cilji, sploh pa se je želel vrniti v Izolo in izolsko Splošno bolnišnico razviti v sodobni klinični center, Izoli pa dati nov zagon, novo podobo, nova delovna mesta, ki bi nastala z uveljavitvijo zdraviliškega turizma.
Pripravila Ksenija Orel