Glede na zasnovo podzemnega dela vodnjaka ločimo tri osnovne oblike: jaškasti vodnjak ter kotlasto in koritasto cisterno.
Jaškasti vodnjaki se pojavljalo izključno na območju s talno vodo. Ker podlaga ni primerna za vrtane vodnjake, so vsi vodnjaki na talno vodo v Beli krajini kopani. Jaški so zaradi globinskih pritiskov okrogle oblike in imajo premer približno 2 metra in segajo tudi do 13 metrov globoko. Povprečna globina je med 6 in 10 metrov. Najstarejši vodnjak na talno vodo v Beli krajini je vaški vodnjak v Dragatušu, ki je bil zgrajen leta 1880, deset let pozneje so zgradili vodnjak na talno vodo v Dobličah.
Po določitvi lokacije je bilo potrebno izkopati globok jašek, kar še zdaleč ni bilo preprosto. Enega takšnih bojev za vodo je opisal France Cerar v svojem delu Dobliče in Dobličan škof Janez Vrtin:
Okrog leta 1930 so v dolenjem koncu vasi ob cestnem ovinku izkopali globok vodnjak, ki naj bi segal niže kot gladina Dobličice. Upali so, da bo tako vedno dovolj vode, ker bo v globini dotekala iz reke. Inženir, ki je vodil dela, je izračunal, da morajo priti do globine 14 metrov. Pri devetem metru pa so zadeli na živo skalo. Ko so jo minirali, so se začele gornje plasti zemlje premikati. Delo je postalo nevarno in so ga morali pri dvanajstem metru ustaviti, trud pa je bil le delno poplačan. Ob večjih sušah so morale žene še naprej nositi vodo na glavah iz brega.
Izkopan jašek so obložili z grobo klesanim lomljencem v suhi zid, ki so ga iz zadnje strani založili z ilovico. Na dno vodnjaka so nasuli kamenje, ki je čistilo vodo in hkrati preprečevalo, da bi vedrce, ki je padlo na dno, kalilo vodo.
Bela krajine je kraški svet, kjer prevladuje apnenčasta podlaga, zato jaškastih vodnjakov, razen na zgoraj omenjenih območjih ni bilo možno kopati. Trda kamenina otežuje izkop, podtalnica pa je zelo globoko. Zato so si na takšnih območjih zgradili zaprte cisterne, v katere se je zbirala voda iz streh (Hazler 2000b: 10).
Starejša oblika cistern so kotlaste cisterne. Dno in vrh cisterne imata premer približno 2 metra, sredina pa okoli 3 metre. Domačini jim pravijo bokaste šterne oz. njihovo obliko primerjajo z obliko soda. Običajna globina je približno 4 metre, segajo pa vse do 7 metrov globoko.
Po določitvi prostora so v tla z vrvico zarisali krog želenega premera in začeli kopati. Zemljo so na začetku iz jame metali kar z lopatami, ko pa so bili globlje, so material dajali v vedro in ga s pomočjo škripca dvigovali iz jame. Izkop bi potekala hitro, če v tleh ne bi naleteli na kamenino, kar pa se praviloma je zgodilo. Delo je zato potekalo počasi; en obrat svedra in udarec z macolo, obrat svedra in udarec z macolo in tako naprej. Pomagali so si tudi z doma izdelanim strelivom.
Kotlaste cisterne so grajene iz kamenja. Večina kotlastih cistern je zgrajenih iz lomljenca, ki so ga krčili v vinogradih in steljnikih. Za vodnjak globine šestih metrov so potrebovali približno trideset vozov kamenja. Na dnu vodnjaka so z vrvico vrisali krog (zacirklali) in pričeli polagati kamenje. Debelina zidu je znašala približno 40 cm. Iz zadnje strani so ga dobro učvrstili z ilovico ali glino, kar je bistveno prispevalo k vodotesnosti vodnjaka.
Najnovejši tip vodnjaka so koritaste cisterne. Zgrajene so iz betona in so kvadratne oblike. Pojavljati so se pričele v petdesetih letih 20. stoletja. So nekoliko nižje in širše kot kotlaste cisterne. Njene običajne mere so bile približno 3 x 3 do 4 x 4 metre. Današnje, ki oskrbujejo z vodo hiše na območjih, kjer še vedno ni vodovoda, so veliko večje, saj so se v zadnjih desetletjih močno povečale potrebe po vodi. Gradnja koritastih cistern je bila precej enostavnejša, kot gradnja kotlastih cistern. Številni lastniki so jih izdelali kar sami s pomočjo sosedov ali zidarjev iz vasi.
Po določitvi lokacije je bilo potrebno izkopati globok jašek, kar še zdaleč ni bilo preprosto. Enega takšnih bojev za vodo je opisal France Cerar v svojem delu Dobliče in Dobličan škof Janez Vrtin:
Okrog leta 1930 so v dolenjem koncu vasi ob cestnem ovinku izkopali globok vodnjak, ki naj bi segal niže kot gladina Dobličice. Upali so, da bo tako vedno dovolj vode, ker bo v globini dotekala iz reke. Inženir, ki je vodil dela, je izračunal, da morajo priti do globine 14 metrov. Pri devetem metru pa so zadeli na živo skalo. Ko so jo minirali, so se začele gornje plasti zemlje premikati. Delo je postalo nevarno in so ga morali pri dvanajstem metru ustaviti, trud pa je bil le delno poplačan. Ob večjih sušah so morale žene še naprej nositi vodo na glavah iz brega.
Izkopan jašek so obložili z grobo klesanim lomljencem v suhi zid, ki so ga iz zadnje strani založili z ilovico. Na dno vodnjaka so nasuli kamenje, ki je čistilo vodo in hkrati preprečevalo, da bi vedrce, ki je padlo na dno, kalilo vodo.
Bela krajine je kraški svet, kjer prevladuje apnenčasta podlaga, zato jaškastih vodnjakov, razen na zgoraj omenjenih območjih ni bilo možno kopati. Trda kamenina otežuje izkop, podtalnica pa je zelo globoko. Zato so si na takšnih območjih zgradili zaprte cisterne, v katere se je zbirala voda iz streh (Hazler 2000b: 10).
Starejša oblika cistern so kotlaste cisterne. Dno in vrh cisterne imata premer približno 2 metra, sredina pa okoli 3 metre. Domačini jim pravijo bokaste šterne oz. njihovo obliko primerjajo z obliko soda. Običajna globina je približno 4 metre, segajo pa vse do 7 metrov globoko.
Po določitvi prostora so v tla z vrvico zarisali krog želenega premera in začeli kopati. Zemljo so na začetku iz jame metali kar z lopatami, ko pa so bili globlje, so material dajali v vedro in ga s pomočjo škripca dvigovali iz jame. Izkop bi potekala hitro, če v tleh ne bi naleteli na kamenino, kar pa se praviloma je zgodilo. Delo je zato potekalo počasi; en obrat svedra in udarec z macolo, obrat svedra in udarec z macolo in tako naprej. Pomagali so si tudi z doma izdelanim strelivom.
Kotlaste cisterne so grajene iz kamenja. Večina kotlastih cistern je zgrajenih iz lomljenca, ki so ga krčili v vinogradih in steljnikih. Za vodnjak globine šestih metrov so potrebovali približno trideset vozov kamenja. Na dnu vodnjaka so z vrvico vrisali krog (zacirklali) in pričeli polagati kamenje. Debelina zidu je znašala približno 40 cm. Iz zadnje strani so ga dobro učvrstili z ilovico ali glino, kar je bistveno prispevalo k vodotesnosti vodnjaka.
Najnovejši tip vodnjaka so koritaste cisterne. Zgrajene so iz betona in so kvadratne oblike. Pojavljati so se pričele v petdesetih letih 20. stoletja. So nekoliko nižje in širše kot kotlaste cisterne. Njene običajne mere so bile približno 3 x 3 do 4 x 4 metre. Današnje, ki oskrbujejo z vodo hiše na območjih, kjer še vedno ni vodovoda, so veliko večje, saj so se v zadnjih desetletjih močno povečale potrebe po vodi. Gradnja koritastih cistern je bila precej enostavnejša, kot gradnja kotlastih cistern. Številni lastniki so jih izdelali kar sami s pomočjo sosedov ali zidarjev iz vasi.
