Pokrajinski muzej Celje hrani bogato grafično zbirko, ki šteje preko 2400 grafik. V zbirki hrani tudi številčno skromno, vendar kvalitetno serijo japonskih lesorezov. Zaokrožena serija petinpetdesetih lesorezov imenovana Triinpetdeset slavnih pogledov na 53 postaj Tokaida je zrelo delo umetnika Anda Utagawe Hiroshige (1797-1858). Tokaido prikazuje staro fevdalno pot med Edom in Kyotom, ki je dolga preko 480 kilometrov in jo je Hiroshige večkrat upodobil. Lesorezi so del edine v celoti ohranjene in hkrati najstarejše serije v Sloveniji. Leta 1855 jo je založil Tsutaya in je glede na format odtisov znana pod imenom verikalna ali »tate-e» Tokaido.
Ando Utagawa Hiroshige predstavlja enega najvidnejših in najbolj priljubljenih umetnikov japonskega lesoreza t. i. ukiyo-e umetnosti. Ukiyo slikarstvo sodi časovno v obdobje Edo(1603-1867). Umetniki Ukiyo-e so upodabljali vse kar so videli in srečevali. To je bila umetnost, ki je bila namenjena meščanstvu, ki jo je vzpodbudilo in bilo hkrati njen uporabnik in ocenjevalec. »Slike minljivega, prekipevajočega sveta« so poudarjale tostranstvo z vso minljivostjo. Lesorez je prikazoval vse, česar sta se razveselila srce in oko: lepoto kurtizan, igralce, junake, bojevnike, erotične motive in krajino. V krajinah je ujeta trenutnost in lepota naravnega dogajanja. Dež, sneg, močni vetrovi, razburkani valovi, reke, gore vse to je upodobljeno na poti ob vzhodni morski obali Japonske. Pot je potekala po in ob morju ter po notranjosti dežele.
Slikar Hiroshige je že leta 1832 obšel vse postaje in prve liste izdal v prvi seriji imenovani Hoeido ali veliki Tokaido. Kasneje je v več kot dvajsetih letih naredil več variant z različnim številom listov in tudi v različnih formatih z različnimi založniki in tiskarji. Triinpetdest postaj je bilo namenjeno počitku, prenočevanju, prehranjevanju in molitvi vseh, ki so se odpravili po tej stari fevdalni poti. Na vseh postajah so bili t.i. seki, kjer je straža pregledovala in ustavljala tiste, ki niso imeli ustreznih papirjev. Večina je popotovala peš, razen uradnih slov, ki so se posluževali konjev. Potovanje je ponavadi trajalo dva tedna, lahko pa se je zaradi vremena in z njim povezanih naravnih preprek lahko raztegnilo tudi na daljši čas. Na poti je bilo veliko procesij t. i. daimyo, nižjih plemičev, ki so bili s svojim spremstvom najpogostejši.
Tatjana Badovinac
