V 2. polovici 19. stoletja je bila gradnja drugorazrednih železnic eden glavnih pogojev, da sta se v kraju oz. na območju dobro in uspešno razvijali industrija in trgovina, da se je dvignilo narodno gospodarstvo ter s tem tudi narodna zavest. Te so vezale glavne proge s kraji, v katerih je že bila uveljavljena kakšna industrija, s kraji, kjer bi lahko izkoriščali naravna bogastva.
Mihael Vošnjak, ki je bil železniški tehnik, je videl velik potencial na območju Spodnje Savinjske doline, zato premogovnikom in kamnolom južno od Žalca pripisoval velik pomen. Po večletnih zapletih sta leta 1889 dovoljenje za gradnjo proge dobila Daniel von Lapp in podjetnik Eduard Klemensiewicz ter v ta namen ustanovila gradbeno podjetje. Takratni žalski župan Janez Hausenbichler je podpiral gradnjo proge in kot župan dosegel, da je občinski odbor podaril zemljišče za gradnjo železniške postaje v Žalcu. Železniška progra Celje-Velenje je bila odprta decembra leta 1891. Obratovanje na progi je prevzela v zakup Južna državna železnica, ki je skrbela izključno za svoj dobiček. prevoz je bil drag, vlakov je bilo malo, odnos do potnikov in uporabnikov prevoza pa je bil slab. Zato je Štajerski deželni zbor odpovedal obratno pogodbo z Južno državno železnico in konec leta 1903 sklenil sporazum z direkcijo državnih železnic v Beljaku, na osnovi katerega je v začetku leta 1904 prevzela obrat na progi direkcija Beljak. Prva svetovna vojna proge ni prizadela.
Rudniška tehtnica v Žalcu je bila zgrajena leta 1927 za tehtanje premoga rudnika Zabukovica. Rudnik v Zabukovici je z Žalcem povezovala ozkotirna železniška proga. K hitrim postopkom za gradnjo ozkotirne proge leta 1917 je pripomoglo pomanjkanje vprežen živine proti koncu prve svetovne vojne. Pomanjkanje je bilo tako veliko, da so progo začeli graditi, četudi niso bili končani vsi upravni postopki. Graditi so jo začeli leta 1918 italijanski vojni ujetniki. Dokončana je bila leto kasneje, dolga je bila pet kilometrov, ena lokomotiva pa je lahko vlekla 25 vagončkov premoga, ob lepem vremenu celo 35. Dnevno so prepeljali do 200 ton premoga. Iz Žalca so v rudnik vozili tudi jamski les, gramoz in drug potrebni material za rudnik in naselja ob progi. Iz Žalca v Zabukovico je vožnja zaradi vzpona trajala 25 minut, vlaki pa so vozili samo podnevi. To je bila v tistem času ena najtežjih prog te vrste v Sloveniji, saj je morala sopihajoča lokomotiva premagati od 27 do 32 ‰ vzpona. Za nakladanje premoga je bila leta 1923 zgrajena prekladalna rampa, dve leti kasneje pa industrijska tira. Za rezanje jamskega lesa so na postaji uporabljali stroj, za katerega so morali leta 1934 napeljati na postajo močnejši električni vod. Ozkotirno progo so ogrožale številne poplave, zato so jo morali večkrat popravljati. Zadnjič je vlak po progi vozil 24. februarja 1964. Po bivši trasi ozkotirne proge so po letu 1990 uredili kolesarsko in sprehajalno pot.
Vir: Karmen Kreže, Pozdrav iz Žalca, Mestna skupnost Žalec, 2016.
