Šmartno pri Litiji je naselje gručastega tipa, ki se je razvilo ob strateško pomembni in najbližji naravni poti med vzhodno Gorenjsko in severno Dolenjsko. Poleg te kopenske poti je v bližini potekala še starodavna rečna pot po reki Savi, ki je bila vse do izgradnje železnice najpomembnejša prometna žila širšega območja.
O samem nastanku kraja nimamo oprijemljivih zgodovinskih virov, zato nam je tu v pomoč izvor krajevnega imena. Ime kraja izvira od zavetnika župnijske cerkve, svetega Martina, in večina krajev, poimenovanih po omenjenem svetniku je nastala v obdobju 11. oz. 12. stoletja, seveda pa pri tem obstajajo tudi izjeme. V ta čas spada tudi prva omemba, in sicer iz leta 1135, ko je oglejski patriarh postavil svojega vikarja tudi v Šmartno.
V teku razvoja si je Šmartno zagotovilo vlogo provincialnega središča širše okolice. Odraz tega je tudi dejstvo, da je cerkev sv. Martina postala sedež župnije, ki je obsegala širšo okolico Litijske kotline. Pri tem velja omeniti, da je sosednja Litija dobila lastno župnijo šele leta 1936.
Območje Šmartnega pri Litiji je bilo v srednjem veku sprva v lasti mogočne grofovske rodbine Višnjegorskih, katere posest se je razprostirala med Savo in Kolpo. Po njihovem izumrtju leta 1228 je posest prišla preko Babenberžanov v roke koroškega vojvode Ulrika III. Spanheimskega.
Dinamika srednjeveškega razvoja se je na tem območju odrazila v nastanku kopice manjših gradov, kar je bila posledica odsotnosti močnejšega središča. Najstarejši grad v tem prostoru je bil Lihtenberk, o katerem pa danes pričajo le še skromne razvaline. V središču političnega dogajanja se je pokrajina znašla v tretji četrtini 13. stoletja, ko so tu divjali hudi boji za prevlado med vojvodo Ulrikom III. in oglejskim patriarhom. V sklopu teh bojev je dal Ulrik pozidati grad Roje, ki je tako za kratek čas postal najpomembnejša postojanka tega prostora. Šmartno, ki za razliko od Litije pravno nikoli ni doseglo status trga, se je kljub temu razvijalo dalje in v naslednjih stoletjih je okrog njega zraslo še šest gradov, od katerih pa sta danes ohranjena le še Bogenšperk in Črni Potok. Kraj se v virih 14. in 15. stoletja še večkrat omenja, npr. 1363 apud ecclesiam S. Martini, 1380 in sand Mertner Luteyer phar, 1384 vicario de Sancto Martino, 1406 Sand Merthen, 1429 Sand Merten phar, 1431 Sand Merten, 1476 plebanus ad S. Martinum prope Luthiam.
Kljub slabi raziskanosti lokalne zgodovine in slabe ohranjenosti virov imamo vendarle na voljo nekaj drobcev, ki nam dajo vpogled v gospodarski in socialni razvoj proti koncu srednjega in v začetku novega veka. Iz leta 1470 se je ohranila zanimiva listina, ki govori o odprtju verjetno najstarejše znane krčme v Šmartnem. S to listino je cesar Friderik III. Habsburški dovolil plemenitemu Hansu Apfaltrerju z Roj, da lahko odpre krčmo »v vasi Litija pri cerkvi sv. Martina«. Slednja je le še ena v vrsti omemb, ki kaže na to, da je ime Litija v srednjem veku pokrivalo celotno območje Litijske kotline, nato pa se je postopoma omejilo na trško naselbino ob Savi. Leta 1478 je cesar Friderik III. omenjenemu Hansu Apfaltrerju še razširil pravice in sicer poslej nihče drug razen njega ni smel opravljati v Šmartnem vinotočne obrti. V začetku novega veka se je začelo razvijati tudi rudarstvo na kar danes spominja ohranjen nagrobni kamen rudarskega mojstra, lastnika rudnika in topilnice, Christofa Brukherschmida iz leta 1537, ki stoji v šmarski cerkvi. Iz istega časa so tudi nagrobniki Erazma pl. Wagensperga, šmarskega vikarja Jurija Smuka in Erazma pl. Lichtenberga. Najstarejša hiša v Šmartnem stoji na hribu nad cerkvijo. Nad vhodnim portalom je vklesana letnica 1586, poslopje pa je dolgo časa služilo kot beneficiat. V 17. stoletju je bila v njem grafična in slikarska delavnica Mollerey.
Kraj se je v naslednjih stoletjih počasi razvijal, zlasti so cvetele domače obrti, med katerimi velja omeniti usnjarstvo in železarstvo. Iz njih je v 19. stoletju začela vznikati moderna industrija. Še pred zgraditvijo Južne železnice je bila ustanovljena Knafličeva tovarna usnja, kasneje pa se ji je pridružila še lesna tovarna družine Izgoršek. Razvoj je presekala izgradnja železnice, ki je šla preko Litije, katera je v 50. letih 19. stoletja začela doživljati hiter razvoj in je nato kmalu prevzela dotedanjo vlogo Šmartnega. Hud udarec v razvoju je sledil leta 1850, ko so državne organe preselili v Litijo, kar je znatno zmanjšalo pomen kraja. Po tem letu je začela propadati graščina Selo, kjer je bil do tedaj sedež državnih organov.
Šolstvo je tudi ena izmed dejavnosti z najdaljšo tradicijo. Začetki šolstva naj bi segali že v leto 1665, pouk v tej enorazrednici pa naj bi sprva potekal v župnišču, kasneje pa v zasebnih hišah. Naslednji korak v razvoju je bila ustanovitev prve farne šole, ki jo je ustanovil šmarski dekan Jožef Burger. Pouk je potekal v prostorih stare mežnarije. Zaradi pomanjkanja prostora so pričeli leta 1875 graditi novo šolsko poslopje nasproti današnje cerkve, slovesna otvoritev pa je bila 4. novembra 1876.
Jernej Kotar, univ. dipl. zgod.
