Misel na to, da zima nikakor ni le nadloga, ampak človeka tudi osrečuje, je bila vedno bolj vospredju moderne družbe. S prakso novih in novih zimskih aktivnosti na prostem se je na zimovezalo tudi vedno več klišejskih vzorcev. Pomislimo le, koliko smeha in veselja zvabi na obrazeotrok, pa tudi odraslih, kepanje ali pa priprava in opazovanje sneženega moža – pa naj se tadrži še tako resno. Zima je posameznike vedno bolj navduševala, navdajala s pričakovanji, a tudigrenko razočarala, če je skoparila s snegom. Zimske prostočasne aktivnosti so ustvarile vojskeodvisnikov.
Častilci zime so bili tudi celjski smučarji, katerim gre zapis iz Nove dobe januarja 1933 »… pred sliko krasne narave in bajno začaranega zimskega gozda srce vztrepeta v spoznavanju božanstvene lepote. Kaj je lepšega, vzvišenejšega, kakor se podati jasnega, mrzlega zimskega jutra, dilce črez ramo, v čisti gorski svet, daleč od hrupa in skrbi vsakdanjosti. Tedaj praznujeta duša in telo, in človek je kakor prerojen. In potem po kratkem odmoru naprej! Kako veselo in radostno je to! Vsa zemska teža je kakor odpadla od nas, če bliskovito drvimo po strminah navzdol.« Zadovoljstvo in smeh sta menda vredna pol zdravja. Ko je človek dovolj na prostem, aktiven in dobre volje, se bolezni nima kaj bati, je nauk, ki so ga vedno pogosteje v svojih nasvetih poudarjali zdravniki. Zima pa je lahko tudi zdravnica. Še največ zaslug za to ugotovitev gre pripisati prav zimskim športom, ki so se od druge polovice 19. stoletja postopoma prijemali pri nas.
Zapis v Južnem sokolu iz leta 1871 oznani, da je drsanje izredno zdrav šport, primeren za vsakogar: »… marsikateri hipohonder iznebil bil bi se svojega trpenja, ko bi se mogel tudi v poznej letih učiti še drsanja na bruslah; marsikoja bleda deklica razcvetela bi v rudečo rožico, da ide izza dvojnih oken na bliščeči led, kajti pih zimskega zraka vdihne zdravje v mlado telo in v obličje kras jutranje zore, zato pa tudi pravi neki 73 let stari mož, da mu je led zdravnik, kateri mu je dodal mnogo let.« Zima človeka lahko še kako krepi in tudi ozdravi kompleksov, so pridigali. Če bi rad kdo vedel, kam bi bilo najbolje, da zahaja pozimi, naj torej zapusti peč, zakajeno gostilno in odide tja, kjer ga vabi »prijetni kristal«. S tem bo utrdil svoje telo, naredil nekaj zase, s svojim zgledom pa končno nekaj tudi za skupnost. V misli od posameznika k skupnosti pa konec koncev lahko spremljamo tudi proces oblikovanja pozitivnih učinkov in podob zime tudi na nivoju kolektivnih identitet. Z idealiziranjem zunanjega zimskega življenja in sobivanja z naravo so se v različnih družbah razvili vzorci, ki so postali v konkretnih skupnostih celo sredstvo integracije. Ob tem se lahko navežemo ne le na vzpostavljeno kulturo preferiranja gojenja konkretnih športov, ampak misel lahko širimo tudi na vse druge zimske aktivnosti v določenem okolju. S ponavljanjem in spodbujanjem ustvarjanja takšnih zaželenih vzorcev se je tako naposled razvila nekakšna ideologija o zimi, ki človeka osrečuje, utrjuje in zdravi.
