»Živa beseda vedno najde odziv med poslušalci«

Tedanji urednik Radia Brežice, Vlado Podgoršek, je bil prvo redno zaposleni urednik brežiškega radia. To delovno mesto je zasedel pol leta po ustanovitvi radijske postaje. Na začetku si je lahko pomagal le z izkušnjami, ki jih je v dijaških letih pridobil kot urednik srednješolskega glasila. Radijski medij je od njega zahteval dodatno izpopolnjevanje. Dvakrat je bil na praksi na inštitutu za novinarstvo v Beogradu, poslušal je tudi predavanja na ljubljanski fakulteti za sociologijo, družbene vede in novinarstvo, obiskoval je seminarje pri Društvu novinarjev Slovenije. Dopisnici Dolenjskega lista Teppey je takole odgovoril na vprašanje, kako po toliko letih izkušenj gleda na svoje delo radijskega novinarja: »Poklic radijskega novinarja je zelo zanimiv in dinamičen, njegova slaba stran pa je, da delo ni nikoli končano. Uslužbenec v pisarni reši spis, ob dveh zapre predal in delovni dan je zanj končan. Tukaj pa čas človeka neprestano priganja, z mislimi niti doma ne moreš biti stran od dogodkov, priklepajo te jutrišnje naloge in že vnaprej šteješ minute. Največkrat sem sam za vse. Zaradi tega se ne morem specializirati. Lotiti se morem vsega, od gospodarstva do kulture in športa. Zaradi pomanjkanja ljudi je naš radio predvsem informator in spremljevalec dogodkov. Za poglabljanje in specializacijo, žal, ni časa. In še nekaj. Radijski novinarji nikoli ne vidimo sadov svojega dela, ker gredo v eter. Človek nima oprijemljive ocene samega sebe, nima zadoščenja, ker tistega, kar naredi, že jutri ne more več pokazati. Mizar, klepar in še marsikdo lahko pokaže svoj izdelek, se z njim postavi, tu pa nič. Zaradi tega imamo najbrž vsa leta težave z novinarskim kadrom. Ljudje se težko odločijo za ta poklic, ker ni omejenega delovnega časa, ker moraš biti na razpolago v petek in svetek, ker zase vnaprej ne moreš reči, kdaj boš prost. Tudi dopisnikov nam manjka. Marsikaj pa se je spremenilo, če želimo, da občani sami spregovorijo v mikrofon. Včasih so se branili, zdaj se radi odzovejo, to je zanje nekaj čisto domačega, običajnega.«

Poslanec iz Brežic in predsednik prosvetno-kulturnega zbora slovenske skupščine Miloš Poljanšek je ob deseti obletnici Radia Brežice izrekel naslednje tehtne misli: »Ustanovitev radijske postaje v Brežicah je bil izreden kulturni dogodek in velik delovni uspeh, četudi se nam zdi to danes povsem naravno. Brežice so se tedaj začele prebijati iz razmer resnega zaostajanja za siceršnjim razvojem v Sloveniji in Jugoslaviji. Prebivalci te občine so premagali miselnost, da bo prišla pomoč, s katero bi presegli zamudništvo, od drugod. Zavedli so se resnice, da bo zaostalost mogoče premagati samo z ustvarjalno močjo lastnih sil in svojih ljudi. Delavci in delovni ljudje ter njihovi zastopniki v občinski skupščini so začeli snovati prve korake iz zaostalosti in načrtovati pota za uspešnejši materialni in družbeni razvoj. V takšnih razmerah se je pokazala zadrega, kako hitro seznanjati občane in vse delovne ljudi s stališči političnih in predstavniških forumov, kako doseči kar najbolj množično in hkrati neposredno povezanost v občini in onstran njenih meja. Tednik ni več zadoščal, čeprav še danes opravlja svojo nalogo. No, in ponudila se je nova možnost. Kmalu po osvoboditvi se je v našem hitrem razvoju močno razširila mreža radijskih sprejemnikov, kar je pomenilo, da ima sredstvo sodobnega obveščanja – radio – bistveno večji vpliv. Radio je naenkrat postal pomemben vir informacij. Leta 1970 je brežiška postaja podpisala pogodbo z RTV Ljubljana, s katero je trajneje urejeno tudi finančno vprašanje. Kmalu po ustanovitvi je uredništvo navezalo stike s sosednjo, prijateljsko občino Krško in v svoj program vključilo širšo problematiko Spodnjega Posavja. Delež programa iz krške občine je tolikšen, da lahko govorimo o regionalnem povezovanju ljudi na tem področju informiranja.«