Franjo Golob se je rodil 5. aprila 1913 na Prevaljah v t.i. Kugovnikovi hiši ob reki Meži, kot najstarejši izmed sedmih otrok v družini očeta Jožeta, mesarja, doma iz Novega mesta in matere Elizabete, roj. Žaže, iz Prevalj v Mežiški dolini. Družina se je pogosto selila: Pulj, Ptuj in nazadnje Maribor, kjer so se v Ribniškem selu ustalili. Franjo je ljudsko šolo obiskoval na Prevaljah in v Mariboru, gimnazijo pa v Ptuju, ki pa je ni dokončal, menda zaradi bolezni. V Mariboru je šel v uk k pozlatarju in rezbarju Alojzu Zorattiju (od leta 1927 do 1931). Ko se je izučil obrti in opravil pomočniški izpit, ga je mojster Zoratti vzel za pomočnika pri restavriranju posameznih cerkva severovzhodne Slovenije.
Za Golobovo nadaljno pot je bilo odločilno srečanje z dr. Francetom Steletom pri obnavljanju minoritske cerkve v Ptuju. Profesor Stele, ki je v mladem pozlatarskem pomočniku prepoznal velik talent, mu je pomagal da se je vpisal v kiparski oddelek Franceta Kralja na Tehniški srednji šoli v Ljubljani in mu priskrbel štipendijo. Tu je spoznal Lojzeta Šušmelja, s katerim sta ostala nerazdružljiva prijatelja do svoje prezgodnje smrti.
Na tej šoli je ostal le eno leto. Že jeseni 1932 se je vpisal na Šolo za umetno obrt v Zagreb, kjer je po napotkih slikarja in grafika Milenka Gjurića pričel intenzivneje slikati. Naslednje leto, 1933, je opravil sprejemni izpit na Akademiji za upodabljajočo umetnost in bil sprejet v slikarski oddelek. Kasneje je pomagal tudi prijatelju Lojzetu Šušmelju pri pripravah na sprejemni izpit na Akademiji, kot svetovalec in instruktor. Zagrebška Akademija je bila takrat edina v državi in konkurenca je bila velika, sprejeli pa so le pet do šest kandidatov.
Odtlej sta stanovala skupaj v skromni podstrešni sobici na Ilici št. 31. Z neverjetnim optimizmom in polna ustvarjalne sile in sanj o boljši prihodnosti sta se prebijala skozi večkrat brezupne razmere.
Golob je v prvih treh semestrih študiral pri prof. Omerju Mujadžiću, potem pri prof. Kljakoviću in nazadnje dve leti v slikarski šoli prof. Marina Tartaglije. Grafiko pa je absolviral pri prof. Krizmanu.
Med študijem v Zagrebu je domov le redko zahajal; počitnice med študijem je preživljel na terenu kot restavrator, pomočnik Mateja Sternena, v raznih cerkvah: Višnje, sv. Katarina na Plešivici, cerkev sv. Florijana v Sopotnici, Šmihel pri Žužemberku, grad Žužemberk, sv. Lovrenc v Škofji Loki. Kasneje še Crngrob, Planina nad Sevnico in Jamnik na Gorenjskem.
Ves čas, ki ga je prebil kot restavrator na terenu, je pisal osebni terenski dnevnik z mnogimi skicami, beležkami.
Restavratorsko delo je Goloba povsem osvojilo in je razmišljal o njem kot o svojem bodočem poklicu.
Pomladi 1937 sta s Šušmeljem pripravila prvo veliko razstavo v Celju, Posvečeno slovenski vasi, ki je med kritiki doživela ugoden sprejem.
Jeseni istega leta, po končani diplomi, je Franjo odšel na služenje vojaškega roka v Goražde.
V tem času se je pod vplivom Krsta Hegedušiča, novega profesorja na Akademiji, ki je bil poprej gonilna sila takrat v Zagrebu že prepovedane skupine hrvaških umetnikov »Zemlja«, okrog Šušmelja, Vlada Lamuta in Staneta Kumarja začela oblikovati skupina podobno mislečih slovenskih študentov akademije, ki jih je navdušil program »Zemlje«.
Profesor Hegedušić je vodil svoje študente na teren, da so v svoje skicirke beležili bedo z ulic, čakalnic, borz za delo, predmestij, lokalov…
Po zgledu prepovedane »Zemlje« so l. 1938 v podnajemniški sobici na Ilici št. 31 ustanovili skupino »Gruda« in povzeli osnovna programska izhodišča. Cilji »Zemlje« so bili: neodvisnost likovnega izraza, borba proti smerem iz inozemstva, dvigovanje likovnega nivoja, borba proti larpurlartizmu. Želeli so umetnost popularizirati, navezati kontakte s tujino in sodelovati s skupinami, ki so bile ideološko podobno naravnane.
Golob je novico o ustanovitvi »Grude« z navdušenjem sprejel in se jim pridružil.
Leta 1938, po vrnitvi iz vojske, je Šušmelju pomagal organizirati narodno – obrambni tabor visokošolk v Kapli na Kozjaku. Takšni obrambni tabori, ki so jih organizirale študentske organizacije iz Ljubljane, so se v letih pred vojno prirejali zlasti na občutljivih področjih ob državni meji. Slikarja sta študentke obiskovala vsako nedeljo in predavala o umetnosti.
Po končani vojaščini je Franjo še naprej delal kot restavrator po raznih cerkvah. Na Steletovo povabilo je odkrival freske na oboku križnega hodnika v Stični, v cistercijanskem samostanu. Zelo pomembno je tudi njegovo kasnejše restavratorsko delo v prezbiteriju romanske rotunde pri Šentjanžu na Spodnji Muti.
Jeseni 1938 se je vpisal kot izredni slušatelj na oddelek za Umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, ki pa ga je kmalu zaradi pomanjkanja sredstev prekinil.
V tem času je dokončno dozorela tudi ideja o lesorezih na temo koroških ljudskih pesmi »Nmav čriez izaro«, ki jo je decembra 1938 izdal pri Bibliofilski založbi v omejeni izdaji dvestotih numeriranih in signiranih izvodov. Odločil se je za ilustracije koroških narodnih pesmi, da bi pokazal svoj izvor in opozoril na ljudsko dediščino. Izdajo je opremil Miha Maleš, uvodne besede pa je prispeval France Stele.
Pomladi 1939 mu je Stele omogočil študij v podiplomskem restavratorskem tečaju na Dunaju. Po opravljenem tečaju se je vrnil v Maribor in se zaposlil kot restavrator v Pokrajinskem muzeju.
Do začetka vojne sta prijatelja razstavljala od Ruš do Maribora, Celja in Ljubljane ter ves čas mislila na dostojno razstavo vseh Grudašev, ki naj bi bila jeseni 1941. Zanjo je imel Golob pripravljenega Popovega terca, Kosca, Viničarsko družino, v zamisli in osnutku pa ravenskega železarja, gozdnega delavca in še vrsto socialnih motivov.
V tem času je Franjo Golob pogosto obiskoval Koroško. S Šušmeljem in Žaucerjem so organizirali niz prireditev z imenom Kobanski teden (15. – 21. aprila 1940) in pripravljali ustanovitev Kobanskega oziroma Kobansko–Koroškega društva. Nameravali so pritegniti narodno zavedne ljudi ob meji, da bi utrjevali narodno zavest in se zoperstavljali vse močnejši kulturbundovski propagandi. Društvo je ostalo ilegalno, saj oblast društvenih pravil ni potrdila.
Konec leta 1940 je bil vpoklican na orožne vaje v Bohinjsko Belo. Po izbruhu vojne in razsulu jugoslovanske armade se je sprva preselil na Falo in se kasneje umaknil v Dravograd, kjer se je zaposlil v Siemensovem podjetju. Pričel je ilegalno delati za OF. Organizirali so uporniško skupino, ki je izvajala manjše sabotažne akcije. Člani te skupine so se želeli priključiti 1. Pohorski partizanski četi, vendar je bila akcija izdana.
Prav kratek čas pred dnem, ko bi bil odšel s tovariši v partizane, je bil v Črnečah aretiran. Vklenjenega so najprej odpeljali na Prevalje v zapor in nato v Begunje. Tu je bil za maščevanje uboja nekega Nemca odbran v skupino talcev in ustreljen 3. septembra 1941 v bližini Domžal. Njegov prijatelj Lojze Šušmelj ga ni preživel niti za leto dni. Junija 1942 je bil v Celju ustreljen kot talec.
»Tako je bil pokošen v cvetu svoje bujne mladosti, preden je mogel dati narodu sadove, katere je tako bogato obetal. Razumljivo je, da kot umetnik ni zapustil kakih izredno pomembnih del; preveč je še vrelo v njem mlado vino bujnega talenta, da bi bil mogel že najti svoj končni izraz«(France Stele).