Ignacij (Slavko) Grum se je rodil 2. avgusta 1901 v Šmartnem pri Litiji v hiši, kjer je bila v pritličju usnjarna, zgoraj pa so stanovali usnjarski delavci in njihove družine. Hiša danes še stoji, je obnovljena in na njej se nahaja spominska plošča. Slavko je imel starejšega brata Franka, ki je leta 1917 padel v vojni, ter sestri Marijo in mlajšo Olgo.
Verjetno leta 1905 se je njegova družina preselila v Novo mesto, kjer je oče, usnjarski delavec, dobil delo. Stanovali so v hiši ob Krki, kjer je bila usnjarska delavnica, pod frančiškanskim samostanom. Čez nekaj let se je družina zopet selila – v Mokronog, Konjice in nazaj v Šmartno, kjer je oče dobil delo, Slavko pa je ostal v Novem mestu zaradi šolanja. Tu je obiskoval najprej ljudsko šolo, nato pa gimnazijo in po odselitvi staršev je najprej stanoval pri dijaški gospodinji na Bregu; hiše danes ni več, na njenem mestu so zgradili novo (danes Mej vrti 6). Zatem se je preselil v Kandijo k svoji sestri Mariji, ki se je poročila z novomeškim pečarskim podjetnikom Josipom Klemenčičem in prav tako ostala v Novem mestu. Tudi te hiše danes ni več, na njenem mestu stoji Osnovna šola Grm. V Kandiji je stanoval do mature leta 1919 in se tam zelo dobro počutil; bil je to zanj prvi pravi dom, kjer je imel svojo podstrešno sobico, ki jo je imenoval »rakev« in v njej sanjaril ter bral evropsko literaturo. Tu so ga obiskovali tudi njegovi tedanji prijatelji, med njimi Niko Berus, in kasneje se je tega novomeškega podstrešja spominjal v svojih delih, npr. v črtici Tju. Kot novomeški dijak se je udeleževal ljubiteljskih gledaliških uprizoritev Čitalnice, pel, igral kitaro in violino. Novo mesto je tako postalo njegova »dežela sanj in mladostnega življenja«. V ljudski šoli, ki so jo vodili patri frančiškani, je postal njegov prijatelj in zaščitnik pater Blanko (Bartolomej Kavčič), ki je prvi razvnel njegovega duha in pregovoril starše, da so mu omogočili šolanje. Njegova otroška želja je bila, da bi postal učenjak in umetnik. Pisati je pričel kot gimnazijec in 1. februarja 1917 so Dolenjske novice objavile eno njegovih prvih mladostnih del, humoresko Dobro mleko. V Novo mesto se je rad vračal tudi kasneje, med počitnicami. Doma v Šmartnem je pisal dnevnik, danes hranjen v novomeški knjižnici. Občutljivega, tankočutnega fanta, kakršen je bil, je za vse življenje zaznamoval smrad po živalski koži v hiši, kjer je bila usnjarna. In ne nazadnje, kot je sam zapisal, je bilo Novo mesto zanj predvsem majhno podeželsko opravljivo mestece, ki mu kljub brezskrbnemu mladostniškemu vzdušju kmalu ni več dalo dihati in je že zgodaj zahrepenel po velemestnem in svetovljanskem utripu.
»Prejšnji teden sem bil v deželi svojih sanj, v Novem mestu. Pa onečaščam dobo lepih let, če se vračam nazaj, kot če bi silil v deveto deželo. Novomeški roman je že zaključen z vso svojo umetniško licenco. Bil sem človek sanj, sedaj me pa pode ven, ven iz postelje, kjer sem ležal osemnajst let in sanjal o zmagi in življenju. Na Dunaj! Kot bi te zbudil iz prelestnih sanj in te zapodil v divjo noč.« (odlomek iz pisateljevega dnevnika, 15. 8. 1919)