Za Avstro-Ogrsko je bilo jugozahodno bojišče proti Italiji že tretje, na katerem se je morala bojevati in prav zato se je odločila za obrambno taktiko. Katastrofalne izgube v prvih desetih mesecih vojne in notranja vrenja, ki so nastala zlasti zaradi dualistične ureditve monarhije in nerešenih nacionalnih vprašanj, so jo zelo oslabila.
Ko je italijanska vojska 24. maja 1915 pričela z vojaškimi operacijami na soški fronti, je preboj pri Gorlicah na vzhodnem bojišču avstro-ogrski vojski omogočil izdvojitev nekaj sil za okrepitev obrambe proti Italiji. Na 600 kilometrov dolgi frontni črti avstro-ogrska vojska ni štela več kot 45 bataljonov. Obrambo na Soči je prevzela novoustanovljena 5. armada, za njenega poveljnika je bil imenovan general Svetozar Borojević. Ker italijanska vojska na vojno ni bila povsem pripravljena, je poveljnik avstro-ogrskega generalštaba Franz Conrad von Hötzendorf predvideval, da bo trdna obrambna postavitev pomenila veliko prepreko Italijanom. Pomembno je bilo, da avstro-ogrska vojska vzdrži prvo prodiranje italijanskih sil. Na frontni črti sta se razporedili dve vojski, ki si nista bili enakovredni ne številčno in ne po odločujoči bojni tehniki – topništvu, vendar pa sta bili toliko izenačeni, da sta si lahko parirali. Soška fronta je imela na odseku med Jadranskim morjem in Rombonom na avstro-ogrski strani eno armado s sedmimi korpusi (okrog 22 divizij ali 450 000 vojakov), na italijanski pa okrog 52 divizij s 700 000 vojaki.
Avstro-Ogrska je v prvo svetovno vojno vstopila z zastarelim topništvom in neustrezno taktiko bojevanja. Zaradi pomanjkanja denarja v letih pred 1914 vojska ni zmogla kupiti modernega orožja v večjih količinah, čeprav ga je industrija – zlasti češka tovarna Škoda – proizvajala. Večina tega orožja je šla zato v izvoz, in sicer v Turčijo in na Kitajsko. Ob začetku vojne je avstro-ogrsko armado prizadelo še pomanjkanje topniških granat, saj so bili v mirnem času določeni bojni kompleti in zaloge premajhni. Na podlagi zahtev z bojišča so močno pospešili proizvodnjo strojnic, minometov, metalcev granat in ročnih granat. Hkrati so pričeli tudi zmanjševati čas za uvedbo novega orožja v uporabo. Konec leta 1914 so pričelo tudi s proizvodnjo plinskega streliva, vendar ga niso takoj uporabili. Na splošno v avstro-ogrski vojski plinsko strelivo ni bilo toliko v uporabi kot v nemški vojski, saj avstrijski cesar Franc Jožef uporabe takega streliva ni odobraval, razen v izjemnih primerih.
Na italijanski strani je ob izbruhu vojne novi načelnik vrhovnega poveljstva Luigi Cadorna pričel z reorganizacijo italijanskih oboroženih sil. Za cilj si je postavil, da bi v najkrajšem možnem času ustvaril armado, ki bi bila sposobna za vojskovanje. Na začetku vojne je bilo najšibkejše italijansko topništvo. Orožje je bilo zastarelo, predvsem je primanjkovalo gorskih topov za gorske enote. Problem je bila tudi zastarela taktika, ki se je skozi celotno vojno kazala v favoriziranju dolgotrajnih ognjenih priprav, ki na nasprotnike niso vedno imele zaželenega učinka. Italiji so kmalu pošle zaloge streliva, toda sčasoma se je domača proizvodnja povečala, dodatne pošiljke pa so ji zagotovili tudi francoski in britanski zavezniki. Italijanska vojska je imela pred avstro-ogrsko prednost tudi v letalski oborožitvi, saj je imela več lovskih letal, ki so jih uporabljali v glavnem na soški fronti in boljše bombnike. Avstro-Ogrska je imela le nekaj zeppelinov in privezane balone za opazovanje, ki pa so jih Italijani večinoma sestrelili. Avstro-ogrski vojski so na pomoč prišlo nemško letalstvo s težkimi bombniki gotha, tako da je bilo v zraku doseženo ravnotežje.
Soška fronta je bila posebnost prve svetovne vojne. Potekala je po grebenih gora, ki so bili večno zasneženi, po ozkih in globokih dolinah, predalpskem hribovju in kraški goličavi. Utrjena je bila s podzemnimi utrdbami in zaklonišči, imenovanimi kaverne, ki so bile vsekane v živo skalo. Vojaštvo, ki se je bojevalo na soški fronti, je s svojimi preskrbovalnimi in nastanitvenimi potrebami seglo globoko v zaledje. Zaradi dovoza čet na fronto so popolnoma zasegli več prog, prvič že takoj na začetku vojne z Italijo. Transporte na velike daljave so omogočale železniške proge in le tako je bilo mogoče prepeljati na desetine tisočev vojakov, topov, streliva in druge vojaške opreme ter hrane in krme za živali na bojišče. Fronta na zahodnem robu slovenskega ozemlja je bila prometno preskrbljena s tremi železniškimi progami. Prva, Južna železnica, najpomembnejša železniška povezava Avstro-Ogrske med Trstom in Dunajem, je vodila v bližino južnega dela frontne črte in ni bila neposredno ogrožena od vojaških operacij. Druga proga, od Beljaka proti Trbižu, je bila v povezavi s cesto preko Predela in z rovom iz rabeljskega rudnika pomembna preskrbovalna pot, tudi za karnijski del fronte in se je roba soške fronte le dotikala. Tretja železnica je bila transverzalna alpska proga. Grajena je bila tudi iz vojaško-strateških razlogov v prečni smeri Alp in je vodila vzporedno z državno mejo v globini med deset in nekaj desetimi kilometri. Po njej je bilo hkrati možno prepeljati vojake in vojaški material vse do položajev, po drugi strani pa je zaradi svoje lege hitro postala tarča italijanskih napadov. Proga je bila prekinjena že 23. Maja 1915 in za oskrbovanje goriškega mostišča ni prišla več v poštev s severne strani. Vlaki so tako vozili le do Mosta na Soči s severa in od Trsta do Gorice z juga. Poznejši italijanski prodor je naredil neprehodno tudi Južno železnico pri dohodu v Trst (pri Devinu). Zaradi dovoza vojakov in topov je bil civilni promet po progah, ki so vodile v bližino meje, v začetku sovražnosti ustavljen in so po njih nekaj časa vozili le vojaški transporti. Čete so skušali s transporti prepeljati čim bližje na bojišče in da ne bi prišlo do izčrpanosti vojske, je bilo potrebno poskrbeti za čim boljše oskrbovanje. Prav zato so zgradili precej dostavnih železnic in vojaških ozkotirnih prog. Takšna proga je pomagala podaljšati prevoz blaga in ljudi po tirih od Bohinjske Bistrice do konca Bohinjskega jezera, takšna je vodila po Krasu od Dutovelj oz. Skopega do Komna in Kostanjevice.
Cestno omrežje je potekalo v frontnem zaledju vzporedno z bojno črto, vendar je bilo zaradi dolinske povezave izpostavljeno hitri prekinitvi in obstreljevanju. Pomembnejše so bile dovozne ceste, ki so vodile v bojno območje: cesta od Sežane proti Gorici in od Razdrtega do Gorice, stara cesta preko Hrušice in cola, cesta od Kalc v Idrijo, cesti skozi Poljansko in Selško dolino ter cesta preko Predela. Zaradi oskrbovanja bojne črte na odseku Rombon-Bovec-Krn je Avstro-Ogrska sklenila dograditi cesto iz Kranjske gore preko Vršiča v dolino Soče. Cesto so pozimi 1915/1916 in spomladi 1916 v zelo težkih razmerah gradili ruski vojni ujetniki. Cestnim in železniškim povezavam v dopolnilo so bližje fronti zgradili tudi nekaj zelo dolgih žičnic. Najzahtevnejše so vodile od slapa Savice do Komne in dalje na Peske v bližino Batognice, od Črnega vrha po Trnovskem gozdu in od Ajdovščine do Trnovskega gozda. V ta namen so v letu 1915 zgradili tudi več elektrarn in električnega omrežja. Na Kras je bil speljan tudi prvi vodovod, ki je oskrboval velik del od okrog 150 000 avstro-ogrskih vojakov na južnem odseku fronte, kamor so do tedaj morali vodo voziti s cisternami.
Boji na soški fronti so usodno posegli tudi v življenje ljudi v zaledju. Zaradi fronte ob Soči je prišlo do velike zgostitve ljudi v njenem bližnjem zaledju. Za fronto so bile razporejene rezerve vojaštva, ki so jih nato razporedili na fronto. Do velikih koncentracij vojaštva je prihajalo na Vrhniki, na Dolenjskem in Gorenjskem, kjer je bilo ob pripravah na preboj pri Kobaridu jeseni 1917 kar sedem divizij, torej okrog 150 000 mož (takrat so na slovensko ozemlje edinkrat v vojni v veliki množici prišli tudi vojaki nemške armade). Po odprtju fronte proti Italiji je slovensko ozemlje čez noč postalo ožje vojno območje. Neposredno za bojno črto, npr. v Štanjelu, Volčji Dragi in Komnu, so bile vzpostavljene sanitetne ustanove, namenjene za oskrbo ranjenih in obolelih vojakov. V zaledju so nastale mnoge bolnišnice in skladišča. Množice ranjenih vojakov na fronti so terjale mobilizacijo vseh primernih objektov za vojaške bolnišnice in vojaške oblasti so za njih uporabile večino javnih poslopij, tako v bližini bojne črte, kot tudi v notranjosti. Pomembno vlogo v zdravstveni oskrbi vojakov je imela poleg večjih mest na Kranjskem in štajerskem tudi Ljubljana. Velika skladišča so nastajala ob železniških progah, npr. na Sorškem polju poleti 1917, pred nameravano ofenzivo v Zgornjem Posočju. Pomembni poveljstvi sta bili v Postojni, kjer je bil ves čas soške fronte nameščen Borojevićev armadni štab, in Maribor, kjer je bil štab celotne jugozahodne fronte. V Kranju se je namestil štab 13. armade, ko se je ta jeseni 1917 pripravljala na preboj fronte.
Ko je Avstro-Ogrska vstopila v vojno, ni imela večjih zalog hrane in surovin. Blokada s strani antantnih držav je oskrbo zelo oteževala, zato je vojno neizogibno spremljalo pomanjkanje hrane in drugih artiklov, kot so petrolej, sveče, tobak, kovine in bombaž. Uvedena je bila racionirana preskrba, za živila in nujne življenjske potrebščine so izdajali nakaznice. Uvedeno je bilo vojno gospodarstvo, po zakonu o služenju vojaške dolžnosti je bilo celotno prebivalstvo in gospodarstvo na razpolago vojski. Vsa proizvodnja in zaposleni so bili pod vojaškim vodstvom in nadzorom, nekatere mobilizirane gospodarske panoge so delale izključno za vojsko (železnice, pošta, telegraf …). Februarja 1915 so oblasto odredile omejeno porabo krušne moke, spomladi so bile uvedene krušne nakaznice za vse kmečko prebivalstvo, junija pa tudi državni zaseg vsega žitnega pridelka, ki je v trenutku žetve postal last države. V začetku leta 1916 je bila omejena poraba sladkorja, poraba mesa je bila sprva urejena s t. i. brezmesnimi dnevi, od jeseni 1916 pa so meso prodajali le še na karte. Prav tako jeseni 1916 je avstrijsko vojno ministrstvo odredilo oddajo cerkvenih zvonov, zbirali so tudi medeninasto okovje, kotliče, možnarje, kotle za kuhanje žganja in podobno.
Vojna je spremenila tudi nekatere zakoreninjene navade. Otroci so zaradi kmečkih del lahko izostajali od pouka, cerkev je dopuščala delo ob nedeljah in praznikih. Zaradi odhoda večine mož in fantov v vojsko, je na podeželju primanjkovalo moške delovne sile. Ženske so postale gospodarice in gospodarji obenem. Skrbele so, da se je proizvodnja hrane odvijala nemoteno, kolikor je bilo to v vojnih razmerah pač mogoče. Ker pa je bilo neobdelane zemlje vse več, so oblasti kmetom v pomoč pošiljale pomožne delavce in celo otroke, kasneje pa tudi vojne ujetnike (tako tiste z ruske fronte kot tiste z italijanske).
Z začetkom vojne med Avstro-Ogrsko in Italijo, ko se je Posočje spremenilo v bojišče, so prebivalce vasi v neposredni bližini fronte tako na eni kot drugi strani evakuirali v notranjost obeh držav. Italijani so v zasedenih krajih obdržali avstrijsko administrativno in upravno strukturo. Zamenjevali so župane in vpeljali vojaško upravo z vojaškimi komisarji, ki naj bi bili sicer začasni, toda marsikje so jim podaljševali pooblastila. Velika gospodarska podjetja, zlasti v okolici Gorice in Tržiča (Monfalconeja), so prenehala delovati. Prebivalstvo je prizadela menjava denarja, saj se je italijansko liro za avstrijsko krono menjalo v razmerju 1:0,8. Prepovedana je bila uporaba telefonov in telegrafov v civilne namene, fotografiranje in risanje vojaških objektov in prometne infrastrukture. Gibanje prebivalstva je bilo omejeno in pod posebnimi pogoji so bile uvedene prepustnice. V takih in podobnih ukrepih so imele italijanske okupacijske oblasti pred sabo le en cilj: priključitev teh ozemelj Italiji. Uradovanje v upravnih službah je potekalo v italijanščini, začeli so sistematično poitalijančevati slovenska in nemška imena, na zasedenih ozemljih so preimenovali tudi krajevna in osebna imena, v šole so uvajali italijanščino kot učni jezik.
Gospodarjenje je postalo zaradi vojne zelo oteženo. Zlasti je bil prizadet Trst, in sicer že od antantne zapore v Otrantskih vratih, tako da se je pristanišče povsem izpraznilo. Veliko bančnih in zavarovalnih hiš se je iz Trsta preselilo na Dunaj, v Gradec in celo Maribor. Glede na nekatere ocene se je prebivalstvo Trsta skrčilo na polovico. Šele postopoma je ob pomanjkanju moške delovne sile oživela dejavnost podjetij, ki so lahko dobila vojaška naročila. Najpomembnejšo vlogo v vojaški proizvodnji je imela jeseniška železarna, medtem ko je tržiška tovarna Peter Kozina že leta 1914 dobila naročilo za 20 000 vojaških čevljev.
Vojna in zlasti bližina soške fronte sta imeli za slovensko zaledje večinoma negativen vpliv. Ovirali in v mnogočem motili ali prekinjali sta tokove običajnega življenja in gospodarjenja, jemali in preusmerjali sta vire za življenje, povzročili pa sta tudi poslabšanje zdravja slovenskega prebivalstva. Čeprav so boji na soški fronti trajali le dve leti in pol, pa so kljub temu pustili mnoge trajne posledice.
Literatura:
Anže Barle: Topništvo avstro-ogrske vojske na soški fronti, diplomsko delo. Ljubljana 2006.
Damijan Guštin: Soška fronta in njeno slovensko zaledje. V: Velika vojna in Slovenci: 1914–1918. Slovenska matica, Ljubljana 2005, str. 62–74.
Marko Simić: Po sledeh soške fronte. Mladinska knjiga, Ljubljana 1996.
Miha Sluga: Lojalnost slovenskega vojaka med prvo svetovno vojno, diplomsko delo. Ljubljana 2007.
Avstro-Ogrska je v prvo svetovno vojno vstopila z zastarelim topništvom in neustrezno taktiko bojevanja. Zaradi pomanjkanja denarja v letih pred 1914 vojska ni zmogla kupiti modernega orožja v večjih količinah, čeprav ga je industrija – zlasti češka tovarna Škoda – proizvajala. Večina tega orožja je šla zato v izvoz, in sicer v Turčijo in na Kitajsko. Ob začetku vojne je avstro-ogrsko armado prizadelo še pomanjkanje topniških granat, saj so bili v mirnem času določeni bojni kompleti in zaloge premajhni. Na podlagi zahtev z bojišča so močno pospešili proizvodnjo strojnic, minometov, metalcev granat in ročnih granat. Hkrati so pričeli tudi zmanjševati čas za uvedbo novega orožja v uporabo. Konec leta 1914 so pričelo tudi s proizvodnjo plinskega streliva, vendar ga niso takoj uporabili. Na splošno v avstro-ogrski vojski plinsko strelivo ni bilo toliko v uporabi kot v nemški vojski, saj avstrijski cesar Franc Jožef uporabe takega streliva ni odobraval, razen v izjemnih primerih.
Na italijanski strani je ob izbruhu vojne novi načelnik vrhovnega poveljstva Luigi Cadorna pričel z reorganizacijo italijanskih oboroženih sil. Za cilj si je postavil, da bi v najkrajšem možnem času ustvaril armado, ki bi bila sposobna za vojskovanje. Na začetku vojne je bilo najšibkejše italijansko topništvo. Orožje je bilo zastarelo, predvsem je primanjkovalo gorskih topov za gorske enote. Problem je bila tudi zastarela taktika, ki se je skozi celotno vojno kazala v favoriziranju dolgotrajnih ognjenih priprav, ki na nasprotnike niso vedno imele zaželenega učinka. Italiji so kmalu pošle zaloge streliva, toda sčasoma se je domača proizvodnja povečala, dodatne pošiljke pa so ji zagotovili tudi francoski in britanski zavezniki. Italijanska vojska je imela pred avstro-ogrsko prednost tudi v letalski oborožitvi, saj je imela več lovskih letal, ki so jih uporabljali v glavnem na soški fronti in boljše bombnike. Avstro-Ogrska je imela le nekaj zeppelinov in privezane balone za opazovanje, ki pa so jih Italijani večinoma sestrelili. Avstro-ogrski vojski so na pomoč prišlo nemško letalstvo s težkimi bombniki gotha, tako da je bilo v zraku doseženo ravnotežje.
Soška fronta je bila posebnost prve svetovne vojne. Potekala je po grebenih gora, ki so bili večno zasneženi, po ozkih in globokih dolinah, predalpskem hribovju in kraški goličavi. Utrjena je bila s podzemnimi utrdbami in zaklonišči, imenovanimi kaverne, ki so bile vsekane v živo skalo. Vojaštvo, ki se je bojevalo na soški fronti, je s svojimi preskrbovalnimi in nastanitvenimi potrebami seglo globoko v zaledje. Zaradi dovoza čet na fronto so popolnoma zasegli več prog, prvič že takoj na začetku vojne z Italijo. Transporte na velike daljave so omogočale železniške proge in le tako je bilo mogoče prepeljati na desetine tisočev vojakov, topov, streliva in druge vojaške opreme ter hrane in krme za živali na bojišče. Fronta na zahodnem robu slovenskega ozemlja je bila prometno preskrbljena s tremi železniškimi progami. Prva, Južna železnica, najpomembnejša železniška povezava Avstro-Ogrske med Trstom in Dunajem, je vodila v bližino južnega dela frontne črte in ni bila neposredno ogrožena od vojaških operacij. Druga proga, od Beljaka proti Trbižu, je bila v povezavi s cesto preko Predela in z rovom iz rabeljskega rudnika pomembna preskrbovalna pot, tudi za karnijski del fronte in se je roba soške fronte le dotikala. Tretja železnica je bila transverzalna alpska proga. Grajena je bila tudi iz vojaško-strateških razlogov v prečni smeri Alp in je vodila vzporedno z državno mejo v globini med deset in nekaj desetimi kilometri. Po njej je bilo hkrati možno prepeljati vojake in vojaški material vse do položajev, po drugi strani pa je zaradi svoje lege hitro postala tarča italijanskih napadov. Proga je bila prekinjena že 23. Maja 1915 in za oskrbovanje goriškega mostišča ni prišla več v poštev s severne strani. Vlaki so tako vozili le do Mosta na Soči s severa in od Trsta do Gorice z juga. Poznejši italijanski prodor je naredil neprehodno tudi Južno železnico pri dohodu v Trst (pri Devinu). Zaradi dovoza vojakov in topov je bil civilni promet po progah, ki so vodile v bližino meje, v začetku sovražnosti ustavljen in so po njih nekaj časa vozili le vojaški transporti. Čete so skušali s transporti prepeljati čim bližje na bojišče in da ne bi prišlo do izčrpanosti vojske, je bilo potrebno poskrbeti za čim boljše oskrbovanje. Prav zato so zgradili precej dostavnih železnic in vojaških ozkotirnih prog. Takšna proga je pomagala podaljšati prevoz blaga in ljudi po tirih od Bohinjske Bistrice do konca Bohinjskega jezera, takšna je vodila po Krasu od Dutovelj oz. Skopega do Komna in Kostanjevice.
Cestno omrežje je potekalo v frontnem zaledju vzporedno z bojno črto, vendar je bilo zaradi dolinske povezave izpostavljeno hitri prekinitvi in obstreljevanju. Pomembnejše so bile dovozne ceste, ki so vodile v bojno območje: cesta od Sežane proti Gorici in od Razdrtega do Gorice, stara cesta preko Hrušice in cola, cesta od Kalc v Idrijo, cesti skozi Poljansko in Selško dolino ter cesta preko Predela. Zaradi oskrbovanja bojne črte na odseku Rombon-Bovec-Krn je Avstro-Ogrska sklenila dograditi cesto iz Kranjske gore preko Vršiča v dolino Soče. Cesto so pozimi 1915/1916 in spomladi 1916 v zelo težkih razmerah gradili ruski vojni ujetniki. Cestnim in železniškim povezavam v dopolnilo so bližje fronti zgradili tudi nekaj zelo dolgih žičnic. Najzahtevnejše so vodile od slapa Savice do Komne in dalje na Peske v bližino Batognice, od Črnega vrha po Trnovskem gozdu in od Ajdovščine do Trnovskega gozda. V ta namen so v letu 1915 zgradili tudi več elektrarn in električnega omrežja. Na Kras je bil speljan tudi prvi vodovod, ki je oskrboval velik del od okrog 150 000 avstro-ogrskih vojakov na južnem odseku fronte, kamor so do tedaj morali vodo voziti s cisternami.
Boji na soški fronti so usodno posegli tudi v življenje ljudi v zaledju. Zaradi fronte ob Soči je prišlo do velike zgostitve ljudi v njenem bližnjem zaledju. Za fronto so bile razporejene rezerve vojaštva, ki so jih nato razporedili na fronto. Do velikih koncentracij vojaštva je prihajalo na Vrhniki, na Dolenjskem in Gorenjskem, kjer je bilo ob pripravah na preboj pri Kobaridu jeseni 1917 kar sedem divizij, torej okrog 150 000 mož (takrat so na slovensko ozemlje edinkrat v vojni v veliki množici prišli tudi vojaki nemške armade). Po odprtju fronte proti Italiji je slovensko ozemlje čez noč postalo ožje vojno območje. Neposredno za bojno črto, npr. v Štanjelu, Volčji Dragi in Komnu, so bile vzpostavljene sanitetne ustanove, namenjene za oskrbo ranjenih in obolelih vojakov. V zaledju so nastale mnoge bolnišnice in skladišča. Množice ranjenih vojakov na fronti so terjale mobilizacijo vseh primernih objektov za vojaške bolnišnice in vojaške oblasti so za njih uporabile večino javnih poslopij, tako v bližini bojne črte, kot tudi v notranjosti. Pomembno vlogo v zdravstveni oskrbi vojakov je imela poleg večjih mest na Kranjskem in štajerskem tudi Ljubljana. Velika skladišča so nastajala ob železniških progah, npr. na Sorškem polju poleti 1917, pred nameravano ofenzivo v Zgornjem Posočju. Pomembni poveljstvi sta bili v Postojni, kjer je bil ves čas soške fronte nameščen Borojevićev armadni štab, in Maribor, kjer je bil štab celotne jugozahodne fronte. V Kranju se je namestil štab 13. armade, ko se je ta jeseni 1917 pripravljala na preboj fronte.
Ko je Avstro-Ogrska vstopila v vojno, ni imela večjih zalog hrane in surovin. Blokada s strani antantnih držav je oskrbo zelo oteževala, zato je vojno neizogibno spremljalo pomanjkanje hrane in drugih artiklov, kot so petrolej, sveče, tobak, kovine in bombaž. Uvedena je bila racionirana preskrba, za živila in nujne življenjske potrebščine so izdajali nakaznice. Uvedeno je bilo vojno gospodarstvo, po zakonu o služenju vojaške dolžnosti je bilo celotno prebivalstvo in gospodarstvo na razpolago vojski. Vsa proizvodnja in zaposleni so bili pod vojaškim vodstvom in nadzorom, nekatere mobilizirane gospodarske panoge so delale izključno za vojsko (železnice, pošta, telegraf …). Februarja 1915 so oblasto odredile omejeno porabo krušne moke, spomladi so bile uvedene krušne nakaznice za vse kmečko prebivalstvo, junija pa tudi državni zaseg vsega žitnega pridelka, ki je v trenutku žetve postal last države. V začetku leta 1916 je bila omejena poraba sladkorja, poraba mesa je bila sprva urejena s t. i. brezmesnimi dnevi, od jeseni 1916 pa so meso prodajali le še na karte. Prav tako jeseni 1916 je avstrijsko vojno ministrstvo odredilo oddajo cerkvenih zvonov, zbirali so tudi medeninasto okovje, kotliče, možnarje, kotle za kuhanje žganja in podobno.
Vojna je spremenila tudi nekatere zakoreninjene navade. Otroci so zaradi kmečkih del lahko izostajali od pouka, cerkev je dopuščala delo ob nedeljah in praznikih. Zaradi odhoda večine mož in fantov v vojsko, je na podeželju primanjkovalo moške delovne sile. Ženske so postale gospodarice in gospodarji obenem. Skrbele so, da se je proizvodnja hrane odvijala nemoteno, kolikor je bilo to v vojnih razmerah pač mogoče. Ker pa je bilo neobdelane zemlje vse več, so oblasti kmetom v pomoč pošiljale pomožne delavce in celo otroke, kasneje pa tudi vojne ujetnike (tako tiste z ruske fronte kot tiste z italijanske).
Z začetkom vojne med Avstro-Ogrsko in Italijo, ko se je Posočje spremenilo v bojišče, so prebivalce vasi v neposredni bližini fronte tako na eni kot drugi strani evakuirali v notranjost obeh držav. Italijani so v zasedenih krajih obdržali avstrijsko administrativno in upravno strukturo. Zamenjevali so župane in vpeljali vojaško upravo z vojaškimi komisarji, ki naj bi bili sicer začasni, toda marsikje so jim podaljševali pooblastila. Velika gospodarska podjetja, zlasti v okolici Gorice in Tržiča (Monfalconeja), so prenehala delovati. Prebivalstvo je prizadela menjava denarja, saj se je italijansko liro za avstrijsko krono menjalo v razmerju 1:0,8. Prepovedana je bila uporaba telefonov in telegrafov v civilne namene, fotografiranje in risanje vojaških objektov in prometne infrastrukture. Gibanje prebivalstva je bilo omejeno in pod posebnimi pogoji so bile uvedene prepustnice. V takih in podobnih ukrepih so imele italijanske okupacijske oblasti pred sabo le en cilj: priključitev teh ozemelj Italiji. Uradovanje v upravnih službah je potekalo v italijanščini, začeli so sistematično poitalijančevati slovenska in nemška imena, na zasedenih ozemljih so preimenovali tudi krajevna in osebna imena, v šole so uvajali italijanščino kot učni jezik.
Gospodarjenje je postalo zaradi vojne zelo oteženo. Zlasti je bil prizadet Trst, in sicer že od antantne zapore v Otrantskih vratih, tako da se je pristanišče povsem izpraznilo. Veliko bančnih in zavarovalnih hiš se je iz Trsta preselilo na Dunaj, v Gradec in celo Maribor. Glede na nekatere ocene se je prebivalstvo Trsta skrčilo na polovico. Šele postopoma je ob pomanjkanju moške delovne sile oživela dejavnost podjetij, ki so lahko dobila vojaška naročila. Najpomembnejšo vlogo v vojaški proizvodnji je imela jeseniška železarna, medtem ko je tržiška tovarna Peter Kozina že leta 1914 dobila naročilo za 20 000 vojaških čevljev.
Vojna in zlasti bližina soške fronte sta imeli za slovensko zaledje večinoma negativen vpliv. Ovirali in v mnogočem motili ali prekinjali sta tokove običajnega življenja in gospodarjenja, jemali in preusmerjali sta vire za življenje, povzročili pa sta tudi poslabšanje zdravja slovenskega prebivalstva. Čeprav so boji na soški fronti trajali le dve leti in pol, pa so kljub temu pustili mnoge trajne posledice.
Literatura:
Anže Barle: Topništvo avstro-ogrske vojske na soški fronti, diplomsko delo. Ljubljana 2006.
Damijan Guštin: Soška fronta in njeno slovensko zaledje. V: Velika vojna in Slovenci: 1914–1918. Slovenska matica, Ljubljana 2005, str. 62–74.
Marko Simić: Po sledeh soške fronte. Mladinska knjiga, Ljubljana 1996.
Miha Sluga: Lojalnost slovenskega vojaka med prvo svetovno vojno, diplomsko delo. Ljubljana 2007.