Dr. Ravniharja so 14. decembra 1935 imenovali za ljubljanskega podžupana, to funkcijo pa je opravljal vse do 2. junija 1942. Mesto župana je prevzel 15. februarja 1935, ustoličenje in slovesno zaprisego pa je dal 28. februarja 1935.
Obdobje svojega kratkega županovanja, ki je trajalo le od februarja leta 1935 do decembra istega leta, je zaznamoval z ureditvijo amortizacije občinskih dolgov, poskušal pa je tudi uravnovesiti občinske finance, tako da ni dopustil večjih investicij. Zaključili so le tista javna dela, ki so že bila v teku:
– poglobitev Ljubljanice od izliva Gradaščice do Novega trga,
– dograditev osnovne šole za Bežigradom in zbiralnih kanalov v Šiški ter na levem bregu Ljubljanice,
– tlakovanje in regulacija nekaterih cest,
– olepševalna dela na Ljubljanskem gradu,
– upravno in tehnično so priključili okoliške občine, odredbo pa so izdali 5. septembra 1935. Nastala je t.i. »Velika Ljubljana«.
V svojih spominih, ki jih je objavil v publikaciji Mojega življenja pot, se dr. Ravnihar takole spominja slovesne zaprisege: »Vse se je vršilo prav slovesno. Magistratno poslopje v zastavah. Mestna zborovalnica okrašena s cvetlicami. Mestni svet zbran polnoštevilno. Enako načelniki vseh mestnih uradov. Galerija polna odličnega občinstva, zlasti dam. Z galerije se je usipalo cvetje, ko sem bil stopil v dvorano v spremstvu bana dr. Puca in podžupana. Po zahvali bana dr. Puca na počastitvi me je ban zaprisegel in nato pozdravil s kratkim nagovorom. Moj pragmatični govor, ki je bil večkrat prekinjen z odobravanjem, je bil na koncu burno aklamiran.« Svoje izkušnje županovanja pa podaja v naslednjih vrsticah: »V kadru magistratnega uradništva jih je bilo več prav izvrstnih strokovno popolnoma usposobljenih moči, ki si se nanje lahko popolnoma zanesel. In to mi je bilo glavno. Nikdar nisem prašal po političnem prepričanju dotičnega uradnika, zame je bila merodajna njegova kvaliteta. Pri mnogih sem to kvaliteto pogrešal, saj jih je tekom let našlo svoje zatočišče na ljubljanskem magistratu mnogo, ki je pri njih manje odločala kvaliteta, kakor pa strankarska pripadnost. Zato so bila med njimi tudi trenja, ki niso bila v korist službi. Ponekod se je uradovalo bolj po domače. Prizadeval sem si, da izboljšam kvaliteto naemščenstva. Skušal sem ublažiti obstoječa nasprotstva. Ne da bi pospeševal birokratizem, sem zahteval red, točnost in ekspeditivnost in to brez nepotrebne strogosti in brez pretnje z disciplinskim postopkom. S takim postopanjem mi je to tudi uspelo, pri čemer sem vedno gledal, varujoč svojo avtoriteto, na gotovo distanco… Na magistratu nisem bil homo novus. Pripadal sem mestnemu svetu izvzemši dobo komisariata dobrih 14 let. Do podrobnosti sem poznal ne samo ustrojstvo mestne uprave, ampak tudi imovinsko stanje mestne občine ter njenih podjetij.« Tako dr. Ravnihar o svojem poznavanju mestne uprave in problemih, s katerimi se je srečeval pri svojem delu kot župan.
Trudil se je za dobro sodelovanje z opozicijo, saj je bilo potrebno rešiti številne gospodarske probleme, ki so nastali kot posledica hude gospodarske recesije v preteklih letih: reševanje likvidnosti Mestne hranilnice ljubljanske, ljubljanski tramvaj z negativno bilanco, mrliška veža, zgradba Trgovskega doma, zgradba nove šole za Bežigradom. V Ljubljani se je v času njegovega županovanja odvijal tudi II. Evharistični kongres, ki je v mesto privabil številne tuje goste in predstavnike katoliške cerkve. Županova vloga, kot jo opisuje dr. Ravnihar, je bila predvsem vloga gostitelja, ki je kakor nekakšen »kučegazda«, kot se je v svojih spominih izrazil, sprejemal številne visoke predstavnike, med drugim tudi papeškega legata kardinala Hlonda.
»V času svojega županovanja sem po službeni dolžnosti mnogo potoval. Bil sem v občinskih zadevah večkrat v Beogradu. Na Sušaku smo imeli glavno skupščino Saveza gradova Jugoslavije. V Celovcu smo urejevali letalski promet med Avstrijo in Ljubljano. V Zagrebu smo gradili avto strado Ljubljana-Sušak.«,
Kratko obdobje županovanja pa je prekinil nepričakovan ukrep kraljevih namestnikov, ki so z ukazom o razrešitvi mestnega sveta 17. decembra leta 1935, razrešili tudi samega župana. V ozadju so se pokazala številna nesoglasja znotraj stranke NRS, ki ji je pripadal tudi dr. Ravnihar. Kljub dobrim odnosom z banom dr. Natlačenom, so ga kot župana razrešili in ga nekoliko pozneje izvolili za podžupana. Funkcijo je sicer sprejel, a je pozneje potezo obžaloval, o čemer je pisal tudi v svojih spominih. Šlo je za degradacijo, ki jo je težko prenesel. Čeprav je skušal javno izraziti svoje nestrinjanje s takšnim načinom, se je zaradi nove funkcije podžupana temu odrekel. Posle je kot novi župan prevzel dr. Adlešič, s katerim pa nista bila v dobrih odnosih.