Zvonovi na Gori Oljki so doživljali posebno usodo. Zvon je v svetišču nepogrešljiv, zato so prva dva leta 1757 namestili kar v lesen stolp. Vlil ju je celjski zvonar Gašper Schneider (1726-1774). Prvi je tehtal 20 stotov in 85 funtov, drugi pa 85 funtov. Ob zaprtju cerkve leta 1788 so jih nameravali odstraniti, toda odločen protest domačinov in grožnja nadaljnjih nemirov sta oblast prepričala, da ju je pustila pri miru. K molitvi sta vabila vsa naslednja desetletja, dokler se nista v že omenjenem požaru leta 1837 stopila. Nove zvonove so farani naročili pri slovečem mojstru na Kranjskem, ljubljanskem zvonarju Antonu Samassi. Prvi zvon, težak 1078 funtov, so obesili leta 1840, večjega – 2500 funtov težkega in malega s težo 624 funtov pa leta 1841. Leta 1907 se jim je pridružil še največji – četrti.
Prvo svetovno vojno je preživel le najmanjši, ki zvoni še danes v farni cerkvi na Polzeli, ostale pa so za potrebe vojaške industrije zaplenili leta 1916. Izgubo so na Gori Oljki nadoknadili šele leta 1924, ko so na gori zapeli jekleni zvonovi iz Kranjske industrijske družbe na Jesenicah. S tem so se farani izognili morebitnim prihodnjim apetitom vojaških in podobnih oblasti, ustreznost odločitve za jeklo pa je dokazal tudi požar leta 1932. Kljub visokim temperaturam in celo padcu malega in srednjega zvona na dno zvonika so zvonovi preživeli in še danes s svojim posebnim tonom vabijo ljudi na goro. Največji tehta 2312 kg in je uglašen na H, srednji s 1333 kg na D, mali s 1015 kg pa na E. Največji zvon v zahodnem stolpu nosi napis »Oznanjujem slavo Bogu«, v vzhodnem stolpu pa sta srednji zvon z napisom »Marija Kraljica – prosi za nas« in najmanjši, s katerega so vremenski vplivi črke že tako zbrisali, da je mogoče razbrati le še ime »Jožef«.