V ozadju obeh karikatur izpod rok Frančiška Zorca je spor med Jakobom Alešovcem, avtorjem Brenclja, in Josipom Jurčičem zaradi Alešovčevih časnikarskih napadov in pisarij v Brenclju, ki jih je Jurčič označil kot revolversko žurnalistiko, Brenclja pa za revolverski list. Med seboj sta polemizirala v časnikih Slovenski narod in Slovenec.
Brenclju Jurčičevi očitki niso škodovali. Na prvi karikaturi Jurčič jaha na Brencelj-Alešovcu in ga zaman poskuša ukrotiti. »Tako še gre. Samo ’Brencelj’ je muhast konj, kar takole naredi, pa jahač Jurčič ves polomljen na tleh leži, da še njegov zdravnik ne vé, kako bi mu pomagal.« Pred Narodno tiskarno stoji Vošnjak, Dežman privoščljivo opazuje. Na drugi karikaturi Jurčič leži na tleh, poleg njega je zdravnik iz Narodne tiskarne, Brencelj-Alešovec privoščljivo kaže osle.
Ozadje:
Mladoslovenci svojega humorističnega lista do začetka osemdesetih let niso imeli, zato so Alešovca napadali v Slovenskem narodu. Alešovec je zvesto sledil »prvaškim« političnim smernicam. Brencelj je napadal domače nasprotnike Bleiweisovega kroga: »Zarnikovce in Vošnjakovce«, glede na to, kako se je obračal političen veter (sloga med staro– in mladoslovenci je bila sklenjena sredi sedemdesetih let, po mladoslovenskih neuspehih na volitvah), pa so jim občasno tudi prizanašal. Leta 1874 je npr. zapisal: »…ker so se ’Mlado-’ in ’Staroslovenci’ zedinili, se je zedinil tudi ’Brencelj’ in bo odslej pikal le nemčursko, lahonsko in drugo tujo zalego, toraj se tudi tisti, ki so v domači vojski odpadli od njega in šli pod drugo zastavo, zopet z mirno vestjo smejo vrniti k njemu …”
Kot urednik Brenclja in Slovenčev sourednik se je Alešovec leta 1880 s takratnim urednikom Slovenskega naroda Josipom Jurčičem zapletel v spor. Oba časnikarja sta bila sošolca v V. razredu ljubljanskega alojzijevišča. Jurčič je bil med sodelavci dijaškega lista Torbica, ki so ga slovenski dijaki ustanovili kot odgovor na Alešovčev nemški rokopisni listič Die Schwalbe.
Spor med Slovencem in Slovenskim narodom se je poglobil, ko si je drznil lažnivi, »surovo robati« Alešovec v Brenclju osebno napadati enega vodilnih mladoslovenskih politikov dr. Josipa Vošnjaka in se vtikati v njegovo zasebno življenje. Najhujši Alešovčev očitek Vošnjaku, objavljen v Brenclju, se je glasil, da se je ta oženil zaradi državnega poslanstva in priženil lastne otroke.
Jurčičeva in mladoslovenska jeza se je zlila v dolg, v dveh delih objavljen članek z naslovom »Zoper slovensko revolver žurnalistiko Brencelj-Alešovčevo«. Jurčič poudarja, da je Alešovec poslovenil ameriško »revolver–žurnalistiko« in spridenost ter ju s pridom izrablja v Brenclju in Slovencu. »Brencelj-Aleševec v ’Brenclji’ in ’Slovenci’ nespodobneje in suroveje napada slovenske ljudi, nego so jih kedaj nemškutarski listí. V familijarno življenje, v reči, ki jih vsak človek ima mej štirimi stenami in za sebe, ne za javnost, nam niti nemški in nemškutarski listi vendar nijso segali. To se jim je vendar nedostopno zdelo. Da bi želo obrekovanja iskali v družinskem življenju posameznega političnega ali osobnega protivnika, zato so bili dozdaj še nemškutarji prepošteni, – to je ostalo slovenskega rodu človeku, take podlosti je zmožen žalibog da slovenski novinar Brencelj-Aleševec.«
Vir:
Globočnik, D.: Alešovčev Brencelj – prvi slovenski satirični list. V: Zgodovinski časopis, letn. 58, št. 1/2 (2004), str. 7-45.
