Leopold Belar je bil rojen v Idriji leta 1828 in umrl 1899 v Ljubljani, kjer je bil pokopan z velikimi častmi.
Kot učitelj je služboval na mnogih šolah: v Cerknici, Borovnici, Ilirski Bistrici ter na Brezovici. Služboval na glavni šoli pri sv. Jakobu v Ljubljani, postal nadučitelj in vodja II. mestne šole. Kmalu je bil imenovan za kranjskega šolskega nadzornika v Ljubljani. Ob upokojitvi je bil odlikovan z zlatim cesarskim križcem za zasluge in postal častni meščan mesta Ljubljane.
Njegova glasbena izobrazba ga je zaznamovala tudi kot odličnega glasbenika. Kjer je bil v službi je vodil cerkvene pevske zbore in komponiral. Njegovo najbolj znano delo je Slovenska maša »Oče večni v visokosti«. Prav njegovo zborovodsko in skladateljsko delo je preseglo njegovo splošno pedagoško delo.
Njegov čas prihoda v Ilirsko Bistrico je soupadal s stopnjevanjem Bachovega absolutizma. Slovenski jezik je spet moral iz javnih uradov pa tudi iz šol. Leopold Belar je s svojim obsežnim delovanjem dosegel, da je slovenski jezik znova našel pot v slovenske šole.
V Trnovem je tedaj bil pouk v privatni hiši pri Matajzeljevih. Pogoji so bili neustrezni, obisk šole je bil skromen. Belar je vzpodbujal domačine k ureditvi normalnejših pogojev za šolsko delo in svoje zamisli prenesel na mladega učitelja Frana Gerbiča, ki je za njim prevzel vodenje šole. Že deset let pozneje je v Trnovem stala stavba nove šole, prve na ilirsko-bistriškem. (140/vč)