Zagrebški velesejem je bil velika mednarodna gospodarska prireditev, za Titovo Jugoslavijo pa tudi priložnost mednarodne politične afirmacije. V 60-ih letih je dosegel enega svojih razvojnik viškov. Poleg domačih podjetij so razstavljale še: Madžarska, Bolgarija, Poljska, Sovjetska zveza, a tudi Italija, Francija, Švica, Nizozemska, in ZDA in celo Egipt. Med primerljivimi podvigi je prednjačil po razstavnih površinah, številu razstavljavcev in številu obiskovalcev. – Za nas vsakdanje ljudi je pomenil priložnost za čudenje vsakršnim tehničnim dosežkom, ki jih doma še nismo poznali, kaj šele imeli. Zato se je tudi slovenski človek množično odzival vabilom na obisk. Tako tudi delavci tovarne Javor Bač in zadružniki Kmetijske zadruge Knežak, ki so šli v Zagreb kar s kamjonom, kar je bilo tista leta običajna praksa. Na fotografiji so znani obrazi iz Bača, Knežaka, Zagorja… Kot gimnazijec sem se jim pridružil tudi jaz. V prvi vrsti, tretji z leve čepi Zagorc Matevž Rutar, pred vojno čevljar in tigrovec, po vojni pa kader, kot se je govorilo, tu v vlogi direktorja podjetja Javor. Podobno tudi Jože Sedmak iz Koritnic, tedanji direktor KZ Knežak.
Zgornjepivčani na Zagrebški velesejem 1955
Photo
