Ta skupinska fotografija, ki je nastala ob zaključku žetve pšenice na posestvu mojih starih staršev Jožefa in Rotije Arzenšek (po dom. pri Zavrjek) v Bodrežu pri Grobelnem, budi lepe spomine na poletni čas brezskrbnega otroštva. Kljub napornemu delu je ostalo še dovolj moči za veselo druženje. To je bil čas, ko so si sosedje z veseljem priskočili na pomoč.
Žetev je takrat poteka ročno s srpi. Povezane snope so naložili na voz »ajnšpanigar« in jih prepeljali do gospodarskega poslopja, kjer so jih, da so se primerno posušili, vdevali v štante. Po tednu ali dveh, ko je bilo žito primerno suho, je sledilo mlatenje na pojati. Slamo so zmetali v parno, zrnje pa očistili luskin in prahu na t. i. vejavki, postopek pa se imenuje vejanje. Sledilo je rehtanje za to namenjenim velikim rešetom, da se je ločilo debelejše zrnje od manjših in polomljenih. Ko je bilo zrnje primerno suho, je sledilo polnjenje v platnene vreče ali v velike lesene zaboje, v skrinje, kjer je počakalo na mletje.
Moji stari starši so imeli tudi manjši električni mlin za mletje žita za lastne potrebe. Stari ata je nas otroke vedno znova naganjal vstran od mlina, da se ne bi zgodila nesreča.
Prispevala: Cvetka Škoflek