Franc Baša, Vencetov s Topolca pri Ilirski Bistrici, kot ruski ujetnik v Galiciji, verjetno leta 1916. O svojem vojskovanju v veliki vojni je govoril malo, morda le, ko je imel kaj zvedavih poslušalcev pa še to le v domačem krogu. Gotovo je k temu pripomogla tudi grožnja avstrijskih, kasneje tudi italijanskih oblasti, da so vsi, ki so se v Rusiji srečali z Leninovimi idejami nevarni in, da bi jih bilo treba kar postreliti. In žandar, ki ga je obiskal, že po enem tednu po povratku s fronte, je mislil resno. Bilo je torej očitno, da ni bilo kaj govoriti o Rusiji, da ne bi postal sumljiv. Stari oče je imel srečo, kmalu po zajetju so siloviti boji ponehali. Razporedili so ga na veliko kmetijo in stari oče je moral delati edino delo, ki ga je znal. Pa še lačen ni bil. V Rusiji je sledila revolucija in jetniki so z veseljem čakali pot domov.
Kot je bila navada, med avstrijskimi vojaki na fronti, so se za spomin domačim fotografirali in dali izdelati po dve sliki. Eno so poslali po pošti domov, drugo pa so nosili s seboj, češ, ena bo za gotovo prišla do dragih domačih. Ohranjena je le ena fotografija, ki jo je napisal ženi in trem otrokom , in jo je verjetno kar sam prinesel domov. Na njej je zapisal: (Prepis, vključno z napakami)
Frančiška Baša, Pošta Trnovo Vas Topolc 11 Nakranjskem Avstrie (zapisano celo v cirilici)
Draga žena. Prej koti nadalje piše(m) Te srčno Pozdravim Tebe in celo Familjo Tipošlem fotografijo odmene za spomin. Še en Pozdrav naskolki zboga. Adijo, Dosvidanja (Fotografija je brez datuma in ni bila oddana pa pošti. Škoda, zvedeli bi kaj več!)
388/vč)
Franc Baša (1882 – 1962) je bil moj stari oče, oče moje mame. Njegovi vnuki imamo nanj lepe spomine. Rad nas je sprejel, vzel nas je na kolena in užival, ko smo ga vlekli za brke. Posebej je bil vesel, ko je zvedel, da se v nižji gimnaziji učimo rusko. Takoj je preizkusil moje znanje, z vprašanjem, kako se reče po rusko »Pridi sem in pojdi tja!« Moj odgovor, da tega še nismo vzeli v šoli, ga je kar malo razočaral. Sam pa je to zelo dobro znal, saj so ga kot ujetnika kar naprej pošiljali »sem in tja«, tako sem si tudi sam zapomnil njegovo edino lekcijo ruščine: »Idi suda! In Idi tuda!«
