Spomin mi rad zaide za več, kot pol stoletja nazaj, ko sem, kot srednješolka preživljala brezskrbna poletja v Zadru, kjer je živel brat Vladimir. Vse dni sem v družbi svojih vrstnikov preživela na plaži. Nihče me ni opozarjal, da se moram skrivati pred soncem ali pa celo mazati z zaščitnimi kremami.
Sončnih opeklin se ne spominjam, razen enkrat, ko sem se doma na celjskem bazenu sončila ves dan misleč, da bom šla drugi dan porjavela na šolske počitnice v Makarsko. Vso noč sem na vlaku stala, da se me ne bi kdo dotaknil, ker me je koža neznansko pekla. Dobila sem mehurje po nadlahti in sokrvica mi je curljala po rokah. Toliko o ozaveščenosti glede sončenja v moji mladosti.
V Zadru se opeklin ne spominjam, čeprav se tudi mazanja s kremami ne spominjam. Je pa res, da sem bila več v vodi, kot zunaj.
Pozneje, ko sem si ustvarila družino, sem postala malo bolj ozaveščena. Ponavadi smo se namazali z neko navadno kremo, ko smo prišli na plažo. Pozneje, ko smo kampirali, nama otroka še namazati ni uspelo, ker sta jo že prej ucvrla na obalo. Vse je bilo bolj svobodno, nič gledanja na uro in določanja, kdaj se je treba umakniti v senco. Na soncu sem lahko mirno brala in potem ob knjigi sladko zaspala. Sončnih opeklin se sploh ne spomnim.
In današnje dni: že galebi nad morjem se derejo, da se je treba izogibati soncu čez opoldan vse tja do 16. ure. In res, mimogrede dobiš sončno opeklino, sploh pa, če nisi namazan s kremo z visokim faktorjem. Če nimaš nič na glavi dobiš lahko sončarico, dehidracija ti grozi tudi če piješ, brez sončnih očal z UV zaščito je bolje, da se ne prikažeš ven.
In moje spoznanje je, da tudi sonce ni več tisto, kar je bilo nekoč!
Prispevala: Mirjana Steblovnik
