Anton pl. Valenčič je bil eden od številnih otrok Grgurčeve družine v Ilirski Bistrici. Oče, tudi Anton Valenčič je bil skrben mož in je poskrbel za vse otroke. Sinovom je namenil poklicno izobraževanje, hčerkam pa je poskrbel za premožne može. Bistrega sina Antona so poslali na šolanje, v Ribnico na Dolenjskem ker v Ilirski Bistrici še ni bilo osnovne šole. Tu se je mladi Anton šolal s Francetom Prešernom in oba sta bila kot odlična učenca vpisana v šolsko zlato knjigo.
Po končani šoli se je zaposlil na premskem gradu kot sodni pisar. Mlademu Antonu je bilo to premalo in ni čudno, da se je navdušil za vojaški poklic in se pridružil madžarski vojski in slikovito opremljenim huzarjem, ki so se vračali z vojaških akcij v Italiji. Navdušil se je nad vojaško službo in kar z njimi odpotoval na Madžarsko kjer si je pridobil vojaško izobrazbo. Sledila so njegova vojaška leta, boji v Bosni, poroka z domačinko Anno (1809-1895), rojstvo sina Alfreda (1832-1892), ki je nadaljeval družinsko vojaško tradicijo in dosegel celo čin feld maršala. Žal je sin neozdravljivo zbolel in umrl isti mesec kot oče. Tudi on je pokopan v družinski grobnici na pokopališču St. Peter na avstrijskem Gradcu. Ob upokojitvi je prejel častni naziv plemeniti Valenčič. Tedaj je bil postavljen za poveljnika orožnikov na Kranjskem in Primorskem kjer je reorganiziral celotno dejavnost. Gen. Valenčič se je občasno vračal na Bistriško in kupil posestvo v Kozleku. Tu je zgradil daljši bajer in vanj napeljal vodo potoka Kozlek. Z bratom Jožefom sta postavila kamnito ploščo z napisom: »Kdor gasil bo žejo s Kozleško vodico, Bister um in zdravo imel bo glavico! Postavila brata Jožef in Anton Valenčič« Ob neki priliki je trnovski cerkvi poklonil svečani z zlatom vezani mašniški plašč.
Na mojo prošnjo je dr. Hannes Landbauer strokovni sodelavec v knjižnici v avstrijskem Gradcu poiskal grobnico družine Antona pl. Valenčič in mi poslal fotografije. Dr. Landbauerja in njegovega prijatelja dr. Andreasa Seiferta, strokovnega sodelavca v Muzeju v Meiningemu nemškega pesnika Rudolfa Baumbacha avtorja epske pesnitve o Zlatorogu, sva s planinskim prijateljem Jankom Muho spremljala po dolini Soče, kjer je nastajala pesnitev Zlatorog in kasneje po Snežniku, kjer je stala prva snežniška koča. Na to področje sva pospremila skoraj stotnijo nemških planincev tudi občudovalcev pesnika Baumbacha. Na mestu prve snežniške koče, smo postavili kovinsko spominsko ploščo v slovenskem in nemškem jeziku.
Objavljena slika generalmajoja Antona plem. Valenčiča, je bila objavljena v Slov. koledarju 1895 z življenjepisom, ki ga je napisal domači duhovnik in kronist Janez Bilc. V kolikor bi kdo mlajših želel raziskovati in opisati življenje in delo našega generala Valenčiča bi mu lahko odstopil nekaj sto foto dokumentov o generalu, ki sem jih s pomočjo dr. Janka Lavrina pridobil iz Vojnega arhiva v Budimpešti. (Vč 686)
