V torek, 15. aprila 2014, ob 19. uri bo v Slovanski knjižnici v Ljubljani potekal letošnji prvi domoznanski filmski večer v tretjem ciklu prireditev Ljubljana v gibljivih slikah.
MKL – Slovanska knjižnica že tretje leto zapored pripravlja cikel domoznanskih večerov Ljubljana v gibljivih slikah, ki s pomočjo predavateljev in filmskih zapisov osvetljujejo časovne in prostorske kotičke Ljubljane, se spominjajo njihovih pozabljenih značajev ter jih skušajo osmisliti pogledu sodobnega prebivalca – meščana, sprehajalca, radovedneža. Skupna nit letošnjih večerov so ljubljanski mostovi. Seveda ne bo šlo brez reke. Ljubljanica je bila nekoč pomembna prometna pot, ki je omogočila nastanek in življenje Ljubljane. Bila pa je tudi ovira komunikaciji med meščani, ki so jo vztrajno premagovali. Mostovi na rekah pomenijo tako svojevrstno zmago, večjo svobodo in najbrž ni naključje, da so v človeški zavesti dobivali mnoge simbolne pomene. En sam pogled na ljubljanske mostove nam pove, da sega njihova ukoreninjena trdnost nad gibajočo se reko daleč prek preproste gradbene konstrukcije: so prvovrstni predmet arhitekturne misli, estetike in kulture.
Prostor »Pod Trančo«, od koder se danes pne Plečnikov Čevljarski most, je bil v srednjeveški Ljubljani poleg Špitalskega mostu (današnjega Tromostovja) edina povezava med ljubljanskima bregovoma. Most sam pa je spreminjal konstrukcije, imena in namembnost: »Zgodovinar I. Vrhovec meni, da je Tranča dobila ime po nekdanjih mesarjih, ki so na Mesarskem mostu klali živino in jo sekali na kose (fr. glagol »trancher«). Mesto je odstranilo mesnice z mostu l. 1614 … « (Kopriva, 1989). Sledil mu je leseni Novi ali Zgornji most. Mesarske stojnice so tedaj zamenjale lope jermenarjev, torbarjev in čevljarjev. Ko je l. 1854 zgorel, so ga nadomestili z lesenim, nanj pa postavili le čevljarske kolibe. Tako je postal Šuštarski ali Čevljarski most. Danes nanj spominja Kristusov kip, ki je stal sredi kolib in je shranjen v Cerkvi sv. Florijana.
Prav posebno usodo pa je doživljal uliti železni most, ki mu je sledil l. 1867. Poimenovali so ga po ljubljanskem županu Janezu Nepomuku Hradeckem (1775-1846) – Hradeckega most. Kaj se je z njim dogajalo, nam bo v torek, 15. aprila 2014, spregovoril mag. Tadej Brate, slovenski strokovnjak za varstvo tehnične dediščine, industrijski arheolog in publicist. Predavanje Hradeckega most in njegova popotovanja po stolnem mestu ljubljanskem bodo uvedla televizijska poročila Dnevnika in Slovenske kronike (2007-2010) ter film Lena reka (1962) režiserja Vita Lemeža. Z njim se bomo popeljali po Ljubljanici in se ozrli na mostove iz bližnje preteklosti.
Domoznanske filmske večere pripravljajo Pablo Juan Fajdiga, Kristina Košič Humar in Jelka Golli iz Slovanske knjižnice v sodelovanju s Slovenskim filmskim arhivom pri Arhivu Slovenije in z RTV Slovenija.