Dr. Fran Kovačič, duhovnik, filozof, zgodovinar, narodni delavec in teolog, se je rodil 25. marca 1867 v Veržeju. Po ljudski šoli v Ljutomeru so ga starši na pobudo tedanjega veržejskega župnika Lovra Janžekoviča poslali v Varaždin v gimnazijo, kjer si je začel utirati pot naprej…
V 7. razred gimnazije je tako že vstopil v Zagrebu. Prav tam in v Mariboru pa je študiral teologijo. Po posvetitvi v duhovnika leta 1894 je nekaj časa kaplanoval na Spodnji Polskavi. Tam in v Studenicah je kasneje deloval tudi kot provizor. Leta 1895 je odšel v Rim, kjer je študiral filozofijo. Čez dve leti je diplomiral in doktoriral, nato pa se zaposlil kot ordinarij za filozofijo in fundamentalno teologijo na mariborskem Bogoslovnem učilišču. Bil je tudi pobudnik ustanovitve Marijanišča v Veržeju.
Poleg filozofsko-teološkega dela se je posvečal tudi preučevanju zgodovine. Objavil je številne razprave in monografije, med katerimi so zagotovo posebnega pomena tiste, ki so prispevale k zgodovinskemu znanju o pokrajini, iz katere je izhajal, kot npr. Ljutomer: zgodovina trga in sreza (1926) ter Slovenska Štajerska in Prekmurje (1926). Najobsežnejše Kovačičevo delo pa je prav gotovo Zgodovina lavantinske škofije iz leta 1928.
Zasnoval je temelje Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko, ustanovljenega 1903 v Mariboru (Zgodovinsko društvo v Mariboru), , ki je s svojimi zbirkami knjig, časopisja, muzejskih in arhivskih predmetov ustvarilo trdne temelje za nastanek ključnih mariborskih znanstvenih ustanov, in sicer s pomočjo mestne občine Študijska knjižnica (danes Univerzitetna knjižnica Maribor) in Mestni muzej (sedaj Pokrajinski muzej Maribor), s pomočjo banovine pa Banovinski arhiv (danes Pokrajinski arhiv Maribor). Leta 1904 je društvo začelo izdajati Časopis za zgodovino in narodopisje, ki ga je Kovačič tudi urejal, od leta 1917 pa do smrti. Tako društvo kot časopis pa sta v področje svojega delovanja oz. raziskovanja konstantno vključevala tudi Prekmurje, sam je recimo za časopis pripravil za letnike od 1910 do 1914 Narodno blago vogrskij Slovencof, ki ga je zbral bratonski zbiralec ljudskega blaga Števan Kühar.
Politično se sicer ni udejstvoval, vendar je kot zgodovinar in narodni delavec leta 1918 postal član Narodnega sveta za Štajersko. Kot izvedenec za slovensko etično mejo je tako sodeloval v jugoslovanski delegaciji leta 1919 na mirovni konferenci v Parizu, kjer je skupaj z izvedencem za Prekmurje, dr. Matijem Slavičem zagovarjal slovenske narodne zahteve glede Maribora in zaledja ter si posebej prizadeval, da je bilo Prekmurje priključeno Jugoslaviji.
Umrl je 19. marca 1939 v Mariboru in tam je tudi pokopan.
Viri in literatura:
Teplý, B. (1966). Dr. Fran Kovačič in dr. Matija Slavič – njuno delo za Prekmurje. V F. Zadravec (Ur.), Panonski zbornik (str. 310 ̶ 321). Murska Sobota: Pomurska založba.
Tibaut, E. in Ohman G. (2000). Dr. Fran Kovačič: spominski večeri: 1997-2000. Veržej: Občina, Zveza kulturnih društev in OI SLKD.