10. septembra 1912 se je rodil France Brenk, dramatik, kulturni ustvarjalec, pedagoški delavec, publicist

Med drugo svetovno vojno je bil v italijanski internaciji in od leta 1943 v partizanih. Po vojni se je povsem posvetil filmu in bil dolgoletni profesor filmske zgodovine in režije na Akademiji za gledališče, režijo, film in televizijo v Ljubljani in eden vodilnih organizatorjev slovenske in jugoslovanske kinematografije po drugi svetovni vojni. Napisal je vrsto člankov o kinematografiji in več del s filmskega področja in tudi dve knjigi leposlovne proze. S književnostjo se je ukvarjal že v 30. letih, ko je napisal kar enajst dram, od katerih sta dve doživeli knjižno izdajo: Koroški tihotapci, igra v štirih dejanjih iz časa bojev za Koroško, (1933) in Poslednje ustoličenje, slavnostna igra v petih delih ob petnajstletnici plebiscita, (1935). V letih 1933–1934 so ga kazensko namestili v eno najvišjih slovenskih šol, na Strojno nad Prevaljami, jeseni 1934 so ga premestili na Prevalje, kjer je bil šolski upravitelj Karel Doberšek. V tem času je na Prevaljah Katoliško prosvetno društvo uprizorilo njegovo igro Koroški tihotapci, Sokolsko društvo pa Simfonijo v skrahiranem molu. Na Poljani so 9. septembra 1935 uprizorili njegovo igro Poslednje ustoličenje, ki jo je tudi režiral. [Predstava je bila na velikem travniku pod cerkvico na Poljani, ki je na las podobna cerkvici na Gosposvetskem polju, kjer je nekoč stal knežji kamen. Sodelovalo je nad dvesto igralcev iz vse Mežiške doline. Opremo za številno vojsko vitezov in kmetov svobodnjakov so izdelali v mežiškem rudniku in gledalce so na predstavo vozili s posebnimi vlaki iz Maribora in Celja.