6. januarja 1932 se je na Slovenskem Javorniku pri Jesenicah rodil Pavle Zidar (pravo ime Zdravko Slamnik), pisatelj in pesnik

Pisal je za otroke in odrasle. Pisateljsko pot je začel kot pesnik lirik, po letu 1956 je pesnil v svobodnem verzu. Pesmi je objavljal v različnih revijah. Kot prva objava je izšla pesem Veter, naš prijatelj v Mladinski reviji (1949-50, 80). Leta 1960 je izbor pesmi izdal v zbirki Kaplje ognjene in se posvetil prozi. Po letu 1980 je ponovno pesnil. Pesmi je objavljal le v revijah in časnikih. V periodičnem tisku je pogosto objavljal tudi črtice, novele, odlomke del in razmišljanja. Le nekatere od teh objav je uvrstil tudi v svoja knjižna dela. Prva prozna objava je bila fantastična pravljica Baba na Možaklji (Naši razgledi, 1959, in zbirka pravljic Čudežni studenec, 1961), za odrasle pa zbirka štirih novel Soha z oltarja (1962). Leta 1961 je napisal scenarij za kratkometražni film Razpis. Malo je tudi prevajal, npr. F. G. Lorco (Naši razgl., 1959, 38). Pisal je v različnih slovenskih mestih, kot svobodni umetnik v Piranu, Luciji, Pleterjah, Kobaridu, Bovcu, Soči, v Gaju (Zgornja Kungota). Prva dela je objavljal s svojim pravim imenom. Leta 1956 si je izbral psevdonim Pavle Zidar in ga redno uporabljal, razen v treh primerih. Knjigo Sveta Barbara (1972) je izdal pod psevdonimom Timotej Noč, novele, objavljene v knjigi Slovenske podobe na steklo (1983) je v reviji Družina (1981-82) objavljal pod psevdonimom Vladimir Pangerc in potopis Jezus v času (1984) v Družini (1980) kot Emil Nanut. Je eden izmed najbolj plodovitih slovenskih pisateljev, izdal je 76 knjig. Ni se vključeval v nobeno literarno smer, snov je črpal predvsem iz lastnih izkušenj. Več njegovih del je bilo dramatiziranih za radijske igre. Po povesti Kukavičji Mihec in noveli Oče so posneli televizijska filma z naslovoma Utonilo je sonce in Poslednja luč. Nekaj romanov, odlomki romanov, več novel in pesmi je prevedenih v pb. 13 različnih jezikov. 

Pri šestdesetih letih je preminul zaradi možganske kapi v bolnišnici v Ljubljani. Pokopan je na piranskem pokopališču. V stanovanju v Luciji je njegov delovni prostor preurejen v spominsko sobo. Na pisateljevi rojstni hiši na Dobravski cesti na Javorniku je postavljena spominska plošča (1977). V avli Osnovne šole Koroška Bela je njegov kip, delo prijatelja iz otroštva, akademskega slikarja Jake Torkarja.

 

Pomembnejše nagrade: 

Nagrada Prešernovega sklada za delo Soha z oltarja domovine, 1963 

Prežihova nagrada za roman Sveti Pavel, 1966 

Knjiga leta za mladinsko povest Kukavičji Mihec, 1972 

Prešernova nagrada za življenjsko delo, 1987