Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
8. aprila 1692 se je v Piranu rodil Giuseppe Tartini, beneški skladatelj in violinist. Umrl je 26. februarja 1770 v Padovi.
Giuseppe Tartini se je rodil v Piranu. 8. aprila 1692 je bil krščen v stolni cerkvi sv. Jurija in ta datum je bil sprejet kot dan njegovega rojstva.
Oče Gian Antonio se je v Piran preselil iz Firenc. Beneška oblast ga je zaposlila kot javnega pisarja za odkup soli (pubblico scrivano dei sali), kar je bila tedaj zelo pomembna funkcija. Mati Caterina Zangrando je bila potomka ene najstarejših plemiških družin v Piranu. Poročila sta se leta 1685. Družina Tartini je živela v lepi hiši ob piranskem mandraču, ki so ga kasneje zasuli, v Strunjanu pa so imeli veliko posest z oljčnimi nasadi, solnimi polji in ribogojnico. Leta 1700 so na posestvu zgradili tudi vilo.Giuseppe se je rodil kot četrti otrok izmed šestih. Prva znanja je pridobil v oratoriju očetov Filipinov v Piranu. Ko je dopolnil 12 let, je v letih 1704 do 1707 nadaljeval šolanje v Collegio dei Nobili (gimnazija za plemstvo) v Kopru in se učil tudi sabljanja ter igranja violine. Starši so ga poslali na študij teologije v Padovo, kjer je bila ena izmed treh najbolj znanih univerz tedanje Evrope, a sina je nemirna narava gnala drugam. V Padovi je študiral pravo, se ukvarjal s sabljanjem in vadil violino. Kmalu se je zaljubil v Elizabeto Premazore in se z njo poročil leta 1710 v padovanski cerkvi bosonogih karmeličanov (Chiesa del Carmine). Vse bolj je spoznaval, da je njegov edini pravi poklic glasba. Odšel je v frančiškanski samostan v Assisi, kjer je bil predstojnik njegov stric po materini strani Giovanni Torre. V samostanu je intenzivno študiral violino in osnove kompozicije ter raziskoval akustične zakonitosti. V Assisiju je leta 1713 napisal svojo najbolj znano violinsko sonato, Vragov Trilček, za katero velja, da mu jo je v sanjah zaigral vrag. O dogodku je Tartini v Padovi pripovedoval francoskemu astronomu Jérômeju de La Landu (1732-1807), ki je tedaj potoval po Italiji, si delal zapiske in nato izdal svoje potopisne spomine pod naslovom Voyage d’un Français en Italie fait dans les années 1765 et 1766 (A Venise, 1769) v katerih je tudi Tartinijeva zgodba, in tako za vedno ohranil spomin o nastanku znane sonate.
Leta 1715 se je Tartini vrnil v Padovo, kjer je živel do smrti, vmes pa je občasno deloval in poučeval igranje violine v Anconi, Benetkah in Pragi. Ne vemo zagotovo ali je po odhodu v Padovo še prihajal v svoj rojstni kraj, si je pa s člani družine v Piranu redno dopisoval. V Padovi je leta 1721 prevzel mesto prvega violinista v orkestru kapele bazilike sv. Antona in leta 1728 ustanovil tudi slovito mednarodno violinsko šolo La scuola delle nazioni. Učenci so k njemu prihajali iz raznih evropskih držav, zelo so ga spoštovali in cenili. Poimenovali so ga Maestro delle nazioni (mojster vseh narodnosti). Poučeval je le nadarjene učence, revne brezplačno. Ena njegovih najbolj znanih učenk je Maddalena Lauri Lombardini, ki jo je učil najprej v Benetkah, kasneje pa je prišla k njemu na izpopolnjevanje tudi v Padovo. Ohranilo se je Tartinijevo pismo Maddaleni, ki ga je napisal 5. marca 1760, z nasveti za igranje violine, ki jih violinisti upoštevajo in cenijo še danes. Pismo je bilo prvič objavljeno že leta 1770 v Benetkah, večkrat ponatisnjeno in prevedeno v mnoge jezike. V slovenščini ga lahko prebiramo od letošnjega leta in sicer v biografskem romanu Moj ljubljeni Tartini (Kamnik, 2012), ki ga je napisal Ivan Sivec. Rokopis hranijo v Arhivu Piran, enoti Pokrajinskega muzeja Koper. Leta 1740 mu je začela hrometi desna roka in tako je vse več časa namenjal znanstvenemu delu in pisanju razprav o glasbi.
Umrl je v Padovi, eno leto za svojo ženo, 26. februarja 1770.